Heidelberški katekizem

 

Prevedel

Feri Kuzmič

 

MURSKA SOBOTA

1997

Spremna beseda.

Heidelberški katekizem je poleg Bullingerjeve helvetske (kalvinske) veroizpovedi (1562) in Členov dordrechtske sinode (1614) najpomembenjši veroizpovedni spis reformirane (kalvinske) Cerkve.

Ko je Friedrich III. (Pobožni) prevzel leta 1559 oblast, na njegovem področju še ni bilo enotnosti in jasnosti glede nauka, zato je želel življenje svojih ljudi obnoviti po Božji besedi.

Že prej je bilo izdanih več katekizmov, kot: Leo Juds veliki in mali züriški katekizem (1534 in 1535) ter Kalvinov genfski katekizem (1545).

Heidelberški katekizem je izšel v začetku leta 1563 na pobudo samega Friedricha III. in je odgovor na tridentinske anateme.

Omenjeni katekizem ni abecednik za otroke, ampak knjiga za življenje. Vseboval je namreč novo obliko nauka o "prekletem malikovanju" pri maši. Zato je hkrati tudi priročnik za poučitev konfirmandov.

Heidelberški katekizem je veroizpoved ortodoksno-reformirane vere. Poleg Luthrovega Malega katekizma je najpomembnejši za obdobje reformacije. Luthrov, kot tudi ta katekizem, ni delo posameznika, ampak širšega kroga sodelavcev.

Ta katekizem je sad skrbne teološke predpriprave in do tedaj izdane najboljše reformirane katekizemske literature. Zasluga gre dvema mladima teologoma, in sicer Casparju (Olevianus) iz Trierja, učencu Kalvina in Zahariji (Ursinus) iz Breslaua, učencu Melanchthona. Prvi je bil namreč pristojen za praktično podobo, drugi pa za teološko. Katekizem ni izšel istočasno v dokončni podobi. Šele ob 3. izdaji v novembru leta 1563 je bil sprejet.

Poleg Biblije ni nobena knjiga prispevala toliko k izgradnji reformirane Cerkve kot prav ta Heidelberški katekizem, ki je resnično osvojil cerkvene občine, šole in domove, odrasle in mlade. Katekizem je postal kmalu učna in veroizpovedna knjiga med reformiranimi še drugod (Nemčija, Švica, Nizozemska, Poljska, Madžarska, Sedmograška, kakor tudi v reformiranih cerkvah novega sveta), čeprav po besedah Karl Bartha, največjega reformiranega teologa 20. stol., ima "reformatorski poseben nauk v tem katekizmu le majhno vlogo." Preveden je bil v okrog 40 jezikov.

V slovenščini sta ohranjena dva prevoda, žal le v rokopisu. Enega je poslovenil leta 1937 takratni evangeličanski misijonar Vekoslav Korošec, prevajalec drugega pa ni znan, ohranjenih je samo prvih 39 vprašanj in odgovorov.

Veliko je še število natisnjenih katekizemskih pridig.

Vsebina katekizma se nanaša na kristologijo (vpr. 47-) in nauk o zakramentih (66-79).

Čeprav nekatera vprašanja nimajo več pomena za naš čas kot so ga imela nekoč, npr. neizprosnost do Rima (30, 80, 94, 98, 102), pa so vseeno tudi besedila, ki odgovarjajo na vroča vprašanja našega časa, npr. vera v 21. vprašanju.

Prvo, osnovno in temeljno vprašanje: Kaj je tvoja edina tolažba v življenju in ob smrti? - razlaga v treh razdelkih: o človekovi bedi (3-11), o človekovi rešitvi (12-85) in o zahvali (86-129). Razdelitev v tri dele je povzeta po Luthrovem katehetičnem spisu iz leta 1547, ki je izšel v Regensburgu in je bil leta 1558 ponatisnjen v Heidelbergu.

Vseh 129 vprašanj je bilo razdeljenih na 52 tednov, tako da je bil katekizem izpridigan vsako leto. Obenem se je poučeval v šolah in po domovih.

In na koncu še nekaj besed glede tega prevoda. Uspelo mi je dobiti prvo izdajo katekizma, po katerem sem tudi prevajal. Držal sem se kolikor se je le dalo strogo izvirnika, tako da sem ga prevajal kot stokovni dokument in ne kot nekakšno literarno zvrst. Težave so bile včasih s starimi nemškimi besedami, ki jih v slovarjih več ni, zato sem si poleg etimoloških razlag pomagal razvozlati stavek in pomen s pomočjo drugih prevodov. Tudi citate iz Svetega pisma sem navajal po prvi izdaji, čeprav so bili v naslednjih dopolnjeni in celo ponekod spremenjeni. To sem storil zato, ker sem želel, da vidimo prav to prvo izdajo.

Prevod tega katekizma je namenjen v študijske namene, čeprav nisem vključil zraven opomb in komentarjev, to pa v želji, da bi bil bralec neobremenjen in si bo lahko sam poiskal ustrezna pojasnila v razni literaturi. 

Feri Kuzmič

Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (Rim 14,8) je, da nisem sam svoj (1 Kor 6,19), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (1 Kor 3,23), ki je s svojo dragoceno krvjo (1 Pt 1,18) poplačal (1 Jn 1,7; 2,2) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (1 Jn 3,8) ter me varuje (Jn 6,39), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (Mt 10,29-31; Lk 21,18), seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (2 Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (Rim 8,14).

Tri stvari (Lk 24,46; 1 Kor 6,11; Tit 3,3-7). Prvič, kako velik je moj greh in moja beda (Jn 9,41; 15,22). Drugič, kako se rešim vseh mojih grehov in bede (Jn 17,3). Tretjič, kako se Bogu za takšno rešitev zahvalim (Ef 5,8-11; 1 Pt 2,9-12; Rim 6,11-14).

Svojo bedo spoznam iz božje postave (zakona) (Rim 3,20).

To nas uči Kristus v Mateju 22. "Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti. To je prva in največja zapoved. Druga pa je tej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih je utemeljena postava in preroki" (Lk 10,27).

Ne (Rim 3,10-12.23; 1 Jn 1,8.10), ker sem po naravi nagnjen sovražiti Boga in svojega bližnjega (Rim 8,7; Ef 2,3).

Ne (1 Mz 1,31), Bog je ustvaril človeka dobrega in po svoji podobi (1 Mz 1,26), to je resnično pravičnega in svetega, da bi lahko spoznal v resnici Boga, svojega Stvarnika ter ga iz srca ljubil in živel z njim v večni blaženosti, ga hvalil in slavil (2 Kor 3,18; Kol 3,10; Ef 4,14).

Zaradi padca in neposlušnosti naših prastaršev Adama in Eve v raju (1 Mz 3; Rim 5,12.18), zato je postala naša narava zastrupljena, ker smo vsi v grehu spočeti in rojeni (Ps 51,7).

Da (Jn 3,6; 1 Mz 6,5; Job 14,4; 15,14.16.35; Iz 53,6), če nismo prerojeni skozi Svetega Duha (Jn 3,5).

Ne, ker Bog je ustvaril človeka takšnega, da bi lahko izpolnjeval (Ef 4,24), toda človeka je satan nahujskal in je bil zaradi svojevoljne neposlušnosti oropan tega daru zase in za svoje potomce (Rim 5,12).

Ne (Rim 5,12; Heb 9,27), ampak se zaradi prirojenih in storjenih grehov strašno jezi in hoče s pravično sodbo občasno in večno kaznovati, kakor je rekel: "Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval!" (Gal 3,10).

Bog je sicer usmiljen (2 Mz 34,6), je pa tudi pravičen (2 Mz 20,5; Ps 5,5; 2 Kor 6,14-16), zato Njegova pravičnost zahteva, da se grehi, ki so storjeni najvišjemu božjemu Veličanstvu, tudi z najvišjimi, to je večnimi kaznimi, kaznujejo na telesu in duši.

Bog želi, da se njegovi pravičnosti zadosti (2 Mz 20,5; 23,7), zato moramo bodisi sami ali po drugem opraviti popolno zadoščenje (Rim 8,3).

Z ničemer: ampak lahko krivdo celo dnevno povečujemo (Job 9,2; 15,15; Mt 6,12).

Nobeno: kajti prvič, Bog ne želi kaznovati nobenega drugega stvarstva, zaradi tega, kar si je zaslužil človek (Heb 2,14-18). In drugič, nobrno stvarstvo ne more prenesti božje jeze zaradi greha in druge odrešiti (Ps 130,3).

Takšnega, ki je pravi (1 Kor 15,21.25) in pravični človek (Jer 33,16; Iz 53,11; 2 Kor 5,2l; Heb 7,15-17), a vendar močnejši od vsega stvarstva, to je obenem pravi Bog (Iz 7,14; Rim 9,5; Jer 23,6).

Zato, ker božja pravičnost zahteva (Rim 5,12.15), da človeška narava, ki je grešila, za greh plača; toda takšen, ki je sam grešen, za druge ne more plačati (1 Pt 3,18; Iz 53,3-5).

Da bi iz moči svojega božanstva (Iz 53,8; Apd 2,24; 1 Pt 3,18) lahko prenesel breme božje jeze nad človeštvom in bi nam lahko pridobil (Jn 3,16; Apd 20,28) in vrnil pravičnost in večno življenje (1 Jn 1,2).

Naš Gospod Jezus Kristus (Mt 1,23; 1 Tim 3,16; Lk 2,11), ki nam je podarjen v popolno odrešenje in pravičnost (1 Kor 1,30).

Iz svetega Evangelija, katerega je Bog sam najprej razodel v raju (1 Mz 3,15) potem dal oznanjevati po svetih očakih (1 Mz 22,18; 49,10; Rim 1,2; Heb 1,1; Apd 3,22-24; 10,43) in prerokih ter po daritvah in drugih obredih postave prispodobil (Jn 5,46; Heb 10,7), nazadnje pa izpolnil po svojem ljubljenem Sinu (Rim 10,4; Gal 4,4).

Ne, ampak samo tisti, ki so z Njim združeni skozi pravo vero ter sprejmejo vsa Njegova dobra dela (Jn 1,12; Iz 53,11; Ps 2,12; Rim 11,20; Heb 4,2; 10,39).

To ni samo gotovo spoznanje, da imam za resnico vse, kar je Bog v svoji besedi razodel (Jak 1,6), temveč tudi srčno zaupanje (Rim 4,16-18; 5,1), katero Sveti Duh (2 Kor 4,13; Ef 2/1. izd. ima Ef 3/; Flp 1,19.29) po Evangeliju v meni uresničuje (Rim 1,16; 10,17) , da ni samo drugim, ampak je tudi meni podarjeno (Heb 11,1; Rim 1,17) odpuščanje grehov, večna pravičnost in zveličanje zgolj iz milosti, samo po Kristusovi zaslugi (Ef 2,7-9; Rim 3,24; Gal 2,16).

Vse, kar nam je obljubljeno v Evangeliju (Jn 20,31; Mt 28,20), kar nas učijo nedvomljivi členi krščanske veroizpovedi (Jn 20,31; Mt 28,20).

Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, našega Gospoda, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, bil križan, umrl in bil pokopan; šel pred pekel, tretji dan vstal od mrtvih; šel v nebesa, sedi na božji desnici vsemogočnega Očeta; od tam bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha, sveto občo krščansko Cerkev, občestvo svetih, odpuščanje grehov, vstajenje telesa in večno življenje.

V tri dele: Prvi govori o Bogu Očetu in našem stvarjenju. Drugi o Bogu Sinu in našem odrešenju. Tretji o Bogu Svetem Duhu in našem posvečenju.

Zato, ker se je Bog v svoji Besedi tako razodel (Iz 61,1; Ps 110,1; Mt 3,16; 28,19; 1 Jn 5,7), da so te tri različne osebe eden resnični, večni Bog.

Da je večni Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je iz nič ustvaril (1 Mz 1; Ps 33,6) nebo in zemljo z vsem, kar je na njej; to tudi še po svojem večnem sklepu in previdnosti vzdržuje in vlada (Ps 104,2-5; Mt 10,29; Heb 1,3; Ps 115,3) zaradi svojega Sina Kristusa je moj Bog in moj Oče (Jn 1,12; Rim 8,15; Gal 4,5-7; Ef 1,5), v katerega torej zaupam in ne dvomim, da bo skrbel za vse telesne moje in duhovne potrebe (Ps 55,23; Mt 6,25; Lk 12,22-24) in tudi vse zlo, v katero sem pahnjen, obrnil v dobro (Rim 8,28), ker to hoče kot vsemogočni Bog (Rim 10,12) lahko in tudi kot zvesti Oče (Mt 6,26; 7,9-11).

Vsemogočno in prisotno božjo moč (Apd 17,25), po kateri On s svojo roko vzdržuje (Heb 1,2) in vlada nebu in zemlji z vsem stvarstvom, da listje in trava, dež in suša, rodovitnost in nerodovitnost, jed in pijača (Jer 5,24; Apd 14,17), zdravje in bolezen (Jn 9,3), bogastvo in siromaštvo (Prg 22,2) in vse, k nam ne prihaja slučajno, ampak iz njegove očetovske roke.

Da bi bili v vseh nasprotjih potrpežljivi (Rim 5,3; Jak 1,3; Job 1,21), v sreči hvaležni (5 Mz 8,10; 1 Tes 5,18), v bodoče zaupali zvestemu Bogu in svojemu Očetu, da nas nobena stvar ne bi ločila od njegove ljubezni (Rim 8,38), ker je vse stvarstvo v njegovih rokah in brez njegove volje se ne more nič storiti niti premakniti (Job 1,12; Apd 17,25-28; Prg 21,1).

Ker nas odrešuje naših grehov (Mt 1,21; Heb 7,25) in ker pri nikomer drugem ni mogoče iskati in najti zveličanja (Apd 4,12).

Ne, ampak ga tajijo kot edinega Zveličarja in Rešitelja Jezusa, čeprav se z njim hvalijo (1 Kor 1,13.30; Gal 5,4). Potemtakem Jezus ni popolni Zveličar; toda tisti, ki ga v resnični veri sprejmejo, morajo imeti v Njem vse, kar potrebujejo za zveličanje (Iz 9,6; Kol 1,19; 2,10; Jn 1,16).

Ker ga je Bog Oče odločil ter pomazilil s Svetim Duhom (Heb 1,9) za našega najvišjega preroka in učitelja (5 Mz 18,15; Apd 3,22), ki nam popolnoma razodeva skrivnosti in božjo voljo (Jn 1,18; 15,15); ter za našega edinega velikega duhovnika (Ps 110,4; Heb 7,21), ki nas je s krvjo svojega telesa odrešil in nas vedno s svojimi priprošnjami zastopa pri Očetu (Rim 8,34; 5,9); in za večnega Kralja, ki nam vlada s svojo besedo in Duhom ter varuje in vzdržuje pridobljeno rešenje (Ps 2,6; Lk 1,33; Mt 28,18).

Ker sem po veri ud Kristusa (Apd 11,26) ter sodeležen njegovega pomaziljenja (1 Jn 2,27; Apd 2,17; Joel 2,28), da njegovo ime tudi pripoznam (Mr 8,38), se mu dajem kot živa žrtev (Rim 12,1; Raz 5,8-10; 1 Pt 2,9; Raz 1,6) ter se s svobodno vestjo v tem življenju bojujem proti grehu in satanu (1 Tim 1,18) ter potem v večnosti skupaj z njim kraljujem nad vsem stvarstvom (2 Tim 2,12).

Zato, ker je Kristus sam večni naravni božji Sin (Jn 1,14.18; Heb 1,2), mi pa smo bili zaradi Njega po milosti sprejeti kot božji otroci (Rim 8,15-17; Ef 1,5).

Ker nas je s telesom in dušo odkupil od grehov in oblasti satana, ne z zlatom ali srebrom, ampak s svojo dragoceno krvjo sebi v last (1 Pt 1,18; 2,9; 1 Kor 6,20; 7,23).

Da je večni božji Sin, pravi in večni Bog (Jn 1,1; Rim 1,3) in ostane (Rim 9,5), ki je sprejel pravo človeško naravo iz mesa in krvi device Marije (Gal 4,4; Jn 1,14) po delovanju Svetega Duha (Mt 1,18-20; Lk 1,35); da je tudi pravo seme Davida (Ps 132,11; Rim 1,3), v vsem enak svojim bratom (Flp 2,7), razen greha (Heb 4,15).

Da je On naš posrednik (Heb 2,16) in da s svojo nedolžnostjo in popolno svetostjo pokriva pred božjim obličjem moj greh, ki sem ga bil prejel (Ps 32,1; 1 Kor 1,30).

Da je On na telesu in duši ves čas svojega življenja na zemlji, posebno pa na koncu, nosil božjo jezo zaradi greha celotnega človeštva (1 Pt 2,24; Iz 53,12), da s svojim trpljenjem kot edino spravno daritvijo (1 Jn 2,2; 4,10; Rim 3,25) odreši naše telo in dušo večnega prekletstva ter nam pridobi božjo milost, pravičnost in večno življenje.

Da bi bil nedolžen obsojen od posvetnega sodnika (Apd 4,27; Lk 23,13-15; Jn 19,4), da bi nas osvobodil stroge božje sodbe, ki bi nas imela doseči (Ps 69,5; Iz 53,4; 2 Kor 5,21; Gal 3,13).

Da, kajti tako sem prepričan, da je prekletstvo, ki je bilo na meni, sprejel nase (Gal 3,13), kajti smrt na križu je bila od Boga prekleta (5 Mz 21,23; Gal 3,13).

Zato, ker se drugače ni moglo zadostiti pravičnosti in božji resnici (1 Mz 2,17), kakor po smrti božjega Sina (Heb 2,9.14).

Da bi tako prepričal, da je resnično umrl (Mt 27,59; Lk 23,52; Jn 19,38-42; Apd 13,29).

Naša smrt ni plačilo za naše grehe, ampak mi umiramo grehu ter prehajamo v večno življenje (Jn 5,24; Flp 1,23; Rim 7,24).

Da je s svojo močjo naš stari človek z njim križan, usmrčen in pokopan (Rim 6,6-8; Kol 2,12), da bi v našem mesu ne vladala zla poželenja (Rim 6,12), ampak da dajemo samega sebe kot dar zahvale Rim 12,1).

Ker sem v vseh največjih skušnjavah prepričan, da me je moj Gospod Kristus v neizrečni tesnobi, z bolečinami in strahom v svoji duši, ko je na križu trpel, rešil peklenskega strahu in bolečin (Iz 53,10; Mt 27,46).

Prvič, s svojim vstajenjem je premagal smrt in nas naredil deležnike pravičnosti, ki jo je za nas pridobil s smrtjo (1 Kor 15,17.54; Rim 4,25; 1 Pt 1,3-5.21). Drugič, po njegovi moči tudi mi prebujeni k novemu življenju (Rim 6,4; Kol 3,1-4; Ef 2,5). Tretjič, Kristusovo vstajenje je zanesljivo poroštvo našega blaženega vstajenja (1 Kor 15,12; Rim 8,11). 

Da se je Kristus vpričo svojih učencev vzdignil z zemlje v nebo (Apd 1,9; Mt 26,64; Mr 16,19; Lk 24,51) in to nam v dobro (Heb 4,14; 7,24; 9,11; Rim 8,34; Ef 4,10; Kol 3,1), dokler ne pride spet sodit žive in mrtve (Apd 1,11; Mt 24,30).

Kristus je pravi človek in pravi Bog; v svoji človeški naravi sedaj več ni na zemlji (Mt 26,11; Jn 16,28; 17,11; Apd 3,21), toda v svojem božanstvu, veličanstvu, milosti in duhu ne odhaja od nas (Jn 14,17; 16,13; Mt 28,20; Ef 4,8).

Sploh ne: ker je božanska narava nedosegljiva in povsod prisotna (Apd 7,49; Jer 23,24). Iz tega sledi, da je tudi izven človeške narave, katero je sprejela na sebe, a vseeno ne ostane nič manj tudi v njej in je z njo osebno združena (Kol 2,9; Jn 3,13; 11,15; Mt 28,6).

Prvič, da je v nebesih pred Očetovim obličjem kot naš posrednik (1 Jn 2,1; Rim 8,34). Drugič, da imamo naše telo v nebesih kot gotovo poroštvo, da nas On kot glava, nas njegove ude, tudi vzame k sebi (Jn 14,2; 20,17; Ef 2,6). Tretjič, da nam pošlje svojega Duha kot proti-poroštvo (Jn 14,16; Apd 2,33; 2 Kor 1,21; 5,5), skozi katerega moč iščemo, kar je zgoraj, kjer sedi Kristus na božji desnici, ne pa to, kar je na zemlji (Kol 3,1; Flp 3,14).

Ker je šel Kristus v nebo, da se tam prikaže kot glava svoje krščanske cerkve (Ef 1,20-23; Kol 1,18), po kateri Oče vsem vlada (Mt 28,18; Jn 5,22).

Prvič, da po svojem Svetem Duhu v nas, njegovih udih, vliva nebeške darove (Ef 4,10-12). Potem, da nas s svojo oblastjo brani in obvaruje pred vsemi sovražniki (Ps 2,9; Jn 10,28-30; Ef 4,8).

Da v vseh stiskah in preganjanjih z dvignjeno glavo ob sodniku, ki se je pred tem postavil zame k božji sodbi in prevzel za mene vse moje prekletstvo, me pripravil za nebesa (Lk 21,28; Rim 8,23; Flp 3,20; Tit 2,13), pričakujem, da vrže vse svoje in moje sovražnike v večno prekletstvo (2 Tes 1,6-10; 1 Tes 4,16; Mt 25,41), mene pa z vsemi izvoljenimi vzame k sebi v veselje in nebeško slavo (Mt 25,34).

Prvič, da je tudi večni Bog z Očetom in Sinom (1 Mz 1,2; Iz 48,16; 1 Kor 3,16; 6,19; Apd 5,3). Drugič, da je dan tudi meni (Mt 28,19; 2 Kor 1,21) ter me na podlagi prave vere naredi deležnika Kristusa in vseh njegovih dobrih del (Gal 3,14; 1 Pt 1,2; 1 Kor 6,17), me tolaži (Apd 9,31) in ostane vedno z menoj (Jn 14,16; 1 Pt 4,14).

Da božji Sin (Jn 10,11) zbira iz vsega človeštva (1 Mz 26,4) svoje izvoljeno občestvo za večno življenje (Rim 8,29; Ef 1,10-13) po svojem Duhu in besedi (Iz 59,21; Rim 1,16; 10,14-17; Ef 5,26) v edinost prave vere (Apd 2,46; Ef 4,3-6) od začetka do konca sveta (Ps 71,18; 1 Kor 11,26), varuje in ohranja (Mt 16,18; Jn 10,28-30; 1 Kor 1,8), katere živi ud sem tudi jaz (1 Jn 3,21) in ostanem vekomaj (1 Jn 2,19).

Prvič, da ima vsak in vsi verniki kot udje na Gospodu Kristusu delež pri vseh njegovih zakladih in darovih (1 Jn 1,3; 1 Kor 1,9; Rim 8,32). Drugič, da vsak uporablja svoje darove z veseljem v korist in zveličanje drugih članov (1 Kor 12,12. 21; 13,5; Flp 2,4-6).

Da se Bog zaradi Kristusovih zaslug (1 Jn 2,2; 2 Kor 5,19.21) noče spominjati mojih grehov, niti moje grešne narave, s katero se moram boriti vse dni svojega življenja (Jer 31,34; Ps 103,3.10-12; Rim 7,24; 8,1-4), ampak mi poklanja iz milosti Kristusovo pravičnost, da ne bi prišel nikoli na sodbo (Jn 3,18).

Da ne pride po tem življenju h Kristusu, k svoji glavi, samo moja duša (Lk 23,43; Flp 1,21-23), ampak da bo tudi po moči Kristusa prebujeno moje meso ter spet združeno z dušo in bo postalo podobo slavnemu Kristusovemu telesu (1 Kor 15,53; Job 19,25-27; 1 Jn 3,2; Flp 3,21).

Da bom potem, ko sedaj čutim v svojem srcu začetek večnega veselja (2 Kor 5,2), po tem življenju imel popolno blaženost, česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar človeku v srce ni prišlo (1 Kor 2,9), Bogu v večno čast (Jn 17,3).

Da sem v Kristusu pred Bogom pravičen in dedič večnega življenja (Hab 2,4; Rim 1,17; Jn 3,36).

Samo po pravi veri v Jezusa Kristusa (Rim 3,21-25.28; Gal 2,16; Ef 2,8; Flp 3,9), čeprav me toži vest, da sem težko grešil zoper vse božje zapovedi in nobene izpolnjeval (Rim 3,9), in zmeraj nagnjen k vsemu hudemu (Rim 7,23), vendar mi Bog ne po mojih zaslugah (Tit 3,5), ampak zgolj iz milosti (Rim 3,24; Ef 2,8) poklanja popolno zadoščenje (1 Jn 2,2), Kristusovo pravičnost in svetost (1 Jn 2,1), in smatra (Rim 4,4; 2 Kor 5,19) kot da ne bi nikdar grešil in vse poslušno izpolnjeval, kar je Kristus zame storil (2 Kor 5,21), če vse to sprejmem z vernim srcem (Rim 3,22; Jn 3,18).

Ne, da sem zaradi svoje vere Bogu všeč, ampak zato, ker je zadoščenje, pravičnost in Kristusova svetost moja pravičnost pred Bogom (1 Kor 1,30; 2,2) in to si ne morem drugače pridobiti in prisvojiti kot le po veri (1 Jn 5,10).

24. teden

Zato, ker pravičnost, ki bi vzdržala pred božjo sodbo, mora biti popolna in enaka božjim zakonom (Gal 3,10; 5 Mz 27,26), pa tudi vsa naša dobra dela v tem življenju so nepopolna in umazana z grehom (Iz 64,6).

To plačilo ne sledi po zasluženju, ampak je iz milosti (Lk 17,10).

Ne, ker ni mogoče, da bi ti, ki so po pravi veri vsajeni v Kristusa, ne prinašali sad hvaležnosti (Mt 7,18).

25. teden

Sveti Duh prebudi to v naših srcih (Ef 2,8; Jn 3,5) po pridigi Evangelija ter potrjuje uporabo svetih zakramentov (Mt 28,19; 1 Pt 1,22).

So vidna sveta znamenja in pečati postavljeni od Boga zato, da bi z uporabo istih lažje razumeli božje obljube v Evangelijih ter imeli kakor pečate potrdilo, da imamo po edini opravljeni Kristusovi daritvi na križu iz milosti odpuščanje grehov in večno življenje (1 Mz 17,11; Rim 4,11; 5 Mz 30,6; 3 Mz 6,25; Heb 9,8.24; Ezk 20,12).

Seveda, kajti Sveti Duh po Evangelijih uči in potrjuje po svetem zakramentu, da je celotno naše zveličanje utemeljeno na edini Kristusovi daritvi, ki je bila izvršena za nas na križu (Rim 6,3; Gal 3,27).

Dva, sveti krst in sveto večerjo.

26. teden

Tako, da je Kristus postavil zunanjo kopel (Mt 28,19; Apd 2,38) ter pri tem obljubil (Mt 3,11; Mr 16,16; Rim 6,3), da sem zagotovo po njegovi krvi in Duhu očiščen od nečistosti moje duše, to je, opran vseh mojih grehov, kakor resnično sem z vodo na zunaj umit od nesnage telesa (Mr 1,4; Lk 3,3).

Pomeni, da mi je Bog iz milosti odpustil grehe zaradi Kristusove krvi, katero je prelil za nas pri daritvi na križu (Heb 12,24; 1 Pt 1,2; Apd 1,5; Zah 13,1; Ezk 36,25-27). Potem, da smo po Svetem Duhu prenovljeni ter posvečeni udje Kristusu, da čedalje bolj umiramo grehu in živimo pobožno, neoporočeno življenje (Jn 1,33; 3,5; 1 Kor 6,11; 12,13; Rim 6,4; Kol 2,11).

Pri vzpostavitvi krsta se glasi: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19). Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen (Mr 16,16). Ta obljuba se tudi ponavlja tam, kjer Sveto pismo imenuje krst kot kopel ponovnega rojstva (Tit 3,5) in umivanje greha (Apd 22,16).

27. teden

Ne (Mt 3,11; 1 Pt 3,21; Ef 5,26), ker nas le kri Jezusa Kristusa in Sveti Duh očiščujeta slehernega greha (1 Jn 1,7; 1 Kor 6,11).

Bog tako ne govori brez velikega razloga: ne samo zato, da nas uči, da kakor se nesnaga umiva z vodo, tako se naši grehi odvzemajo po krvi in Kristusovem Duhu (Raz 1,5; 7,14; 1 Kor 6,11), ampak veliko več, s tem božjim predujmom in znamenjem želi zagotoviti, da smo resnično duhovno umiti naših grehov, kot smo telesno umiti z vodo (Mr 16,16; Gal 3,17).

Da, ker so oni, kakor tudi stari, deležni božje zaveze in pripadajo njegovemu občestvu (1 Mz 17,7) in je njim, nič manj kot starim (Lk 1,14; Ps 22,11; Iz 44,1-3; Apd 2,39), obljubljena v Kristusovi krvi osvoboditev od grehov (Mt 19,14) ter Sveti Duh, ki ustvarja vero; zato se naj tudi oni s krstom kot znakom zaveze utelesijo v krščansko cerkev in razlikujejo od otrok neverujočih (Apd 10,47), kot se ta razlika vidi v Stari zavezi (1 Mz 17,14) z obrezo, namesto tega je v Novi zavezi uveden krst (Kol 2,11-13).

Tako, da je Kristus meni in vsem vernikom zapovedal jesti od tega lomljenega kruha in piti iz tega keliha v njegov spomin, ter pri tem obljubil (Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19; 1 Kor 10,16; 11,23-25; 12,13): Prvič, da je bilo njegovo telo tako resnično na križu zame darovano in zlomljeno in njegova kri zame prelita, da lahko z gotovostjo vidim, da se GOSPODOV kruh zame lomi in sopodeljuje kelih. In drugič, da mi tako sam s svojim križanim telesom in prelito krvjo siti in napaja dušo k večnemu življenju, kar prejemam iz roke služabnika in telesno uživam kruh in kelih GOSPODOV, kar se mi daje kot zanesljivi resnični znak Kristusovo telo in kri.

To ne pomeni samo z vero v srcu prejemati celo trpljenje in Kristusovo smrt, pridobivati s tem odpuščanje grehov in večno življenje (Jn 6,35.40.47.50.53), temveč tudi po Svetem Duhu, ki je hkrati v Kristusu in v nas, čim bolj združimo (Jn 6,55) z njegovim blagoslovljenim telesom, tako da smo, čeprav je On v nebesih (Apd 3,21; 1 Kor 11,26) in mi na zemlji, vseeno meso od njegovega mesa in kost od njegovih kosti (Ef 3,16; 5,29.32; 1 Kor 6,15.17.19; 1 Jn 3,24; 4,13) in večno živi in vodeni, (kakor udje našega telesa od ene duše) z enim duhom (Jn 14,23; 6,56-58; 15,1-6; Ef 4,15).

Pri vzpostavitvi večerje, ki se glasi (1 Kor 11,23-25; Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19): "GOSPOD Jezus je tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin. Tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, to delajte kolikokrat pijete v moj spomin. Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride." To obljub tudi ponavlja sv. Pavel govori: "Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, ali ni deležnost Kristusove krvi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni deležnost Kristusovega telesa? Ker je en kruh, smo mnogi eno telo; kajti vsi smo deležni tega enega kruha" (1 Kor 10,16-17).

29. teden

Ne, ampak kakor se voda pri krstu ne spremeni v Kristusovo kri ali človekovi grehi ne umijejo, temveč je le božje znamenje in zagotovilo (Mt 26,29; Mr 14,24), tako tudi blagoslovljen kruh pri sv. večerji ni Kristusovo telo (1 Kor 10,16; 11,26-28), čeprav se po običaju in uporabi zakramenta imenuje Kristusovo telo (1 Mz 17,10; 14,19; 2 Mz 12,26; 43,48; Tit 3,5; 1 Pt 3,21; 1 Kor 10,1-4).

Kristus ne govori tako brez velikega vzroka: Namreč, ne samo, da nas s tem želi poučiti, kakor kruh in vino ohranjata življenje, tako sta tudi njegovo križano telo in prelita kri prava jed in pijača naše duše za večno življenje (Jn 6,51.55), ampak nas hoče čez vse to zagotoviti z vidnimi znamenji in poroštvi, da smo po delovanju Svetega Duha deležni pravega telesa in krvi tako resnično, kakor resnično prejemamo z usti zakramente v Njegov spomin (1 Kor 10,16), in da sta Njegovo trpljenje in poslušnost [v 1. izdaji: smrt] tako gotovo naša, kakor da bi mi sami osebno trpeli in zadostili.

30. teden

Sveta večerja nam pričuje, da imamo popolno odpuščanje vseh naših grehov po edini daritvi Jezusa Kristusa, katero je On sam enkrat izvršil na križu (Heb 7,27; 9,12.25-28; 10,10.12.14; Jn 19,30; Mt 26,28; Lk 22,19) in da smo po Svetem Duhu vcepljeni v Kristusa (1 Kor 6,17; 10,16), ki je sedaj s pravim telesom na desnici Očeta v nebesih (Heb 1,3; 8,1) in hoče, da ga tam slavimo (Jn 4,21-24; 20,17; Lk 24,52; Apd 7,55; Kol 3,1; Flp 3,20; 1 Tes 1,9). Maša pa uči, da živi in mrtvi nimajo odpuščanja grehov v Kristusovem trpljenju, razen če se Kristus ne daruje dnevno po maševalcih. In da je Kristus pod podobo kruha in vina telesno pričujoč in se ga mora zato častiti (V Can. issae. Item. De consecrat. distinct: 2). - Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo.

Ti, ki zaradi svojih grehov niso sami sebi všeč, a vseeno zaupajo, da so jim grehi odpuščeni, ostale slabosti pa so pokrite s trpljenjem in smrtjo Kristusa, in kateri se želijo utrditi v veri in si izboljšati življenje. Nepokorneži in hinavci pa jedo in pijejo svojo obsodbo (1 Kor 10,19-22; 11,28).

Ne, ker se s tem sramoti božja zaveza in ščuva božji srd nad vso cerkev (1 Kor 11,20.34; Iz 1,11-15; 66,3; Jer 7,21-23; Ps 50,16). Zaradi tega je dolžnost krščanske cerkve po Kristusovem redu in njegovih apostolov, da takšne z močjo ključev izločijo, dokler se v svojem življenju ne poboljšajo.

31. teden

Oznanjevanje evangelija in krščanska kazen, po kateri se verujočim nebeško kraljestvo odpira, neverujočim pa zapira (Mt 16,18; 18,18).

Tako, da se po ukazu Kristusa vsem vernikom sporoči in javno izpriča, da jim je Bog, ko so s pravo vero sprejeli obljubo evangelija, resnično odpustil vse njihove grehe po zaslugi Kristusa; vsem nevernikom in hinavcem pa, da ostaja na njih božja jeza in večno prekletstvo vse dotlej, dokler se ne spreobrnejo (Jn 20,21-23; Mt 16,19). Po tem pričevanju evangelija bo Bog sodil ene in druge v tem in bodočem življenju.

Tako, da se po Kristusovem ukazu tisti, ki pod imenom krščanstva učijo ali živijo nekrščansko, potem ko se dobili bratski opomin, in če ne opustijo zmot in grešnega življenja, naznani cerkvi ali tem, ki so od cerkve zato postavljeni. Če se kljub njihovim opominom ne spokorijo, tedaj se izločijo od svetih zakramentov Kristusove cerkve in sam Bog jih izključi iz Kristusovega kraljestva. Za Kristusove ude in v cerkev se spet sprejmejo, ko so obljubili in pokazali pravo spokorjenje (Mt 18,15-18; 1 Kor 5,3-5.11; 2 Tes 3,14; 2 Jn 10).

32. teden

Zato, ker nas je Kristus s svojo krvjo odkupil ter nas s Svetim Duhom prenavlja v svojo podobo, da bi bili Bogu hvaležni za njegova dobra dela (Rim 6,13; 12,1; 1 Pt 2,5.9; 1 Kor 6,20), in da bi bil po nas oslavljen (Mt 5,16; 1 Pt 2,12). Pa tudi zato, da bi bili sami gotovi svoje vere iz njenih sadov (1 Pt 1), in da bi s svojim pobožnim življenjem pridobili še naše bližnje za Kristusa (1 Pt 3,1; Rim 14,19).

Nikakor, kajti Pismo pravi: Noben nečistnik, malikovalec, prešuštnik, tat, skopuh, pijanec, obrekovalec, razbojnik in podobni, ne bodo podedovali božjega kraljestva (1 Kor 6,9; Ef 5,5; 1 Jn 3,14).

33. teden

Pravo spokorjenje ali spreobrnitev človeka je sestavljeno iz dveh delov: iz umiranja starega (Rim 6,4-6; Ef 4,22-24; Kol 3,5-10; 1 Kor 5,7) in iz vstajenja novega človeka.

Iz srca obžalovati greh in tega čedalje bolj sovražiti in pred njim bežati (Rim 8,13; Joel 2,13).

Srčno veselje v Bogu po Kristusu (Rim 5,1; 14,17; Iz 57,15), užitek in ljubezen živeti po božji volji za vsa dobra dela (Rim 6,10; Gal 2,20).

Samo tista, ki so narejena iz prave vere (Rim 14,23), po božji postavi (1 Sam 15,22; Ef 2,10) v božjo slavo (1 Kor 10,31), a ne ta, ki se naslanjajo na naše domneve in človeške postave (5 Mz 12,32; Ezk 20,18; Iz 29,13; Mt 15,9).

34. teden

Bog je govoril vse te besede: 2 Mz 20; 5 Mz 5.

Jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih Bogov zraven mene!

Ne delaj si rezanih podob, niti nobenih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih, kajti jaz sem GOSPOD Bog tvoj, Bog mogočni, goreči, ki obiskujem krivico očetov na sinovih do tretjega in četrtega pokoljenja tistih, ki me sovražijo in izkazujem milost tisočim onim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi!

Ne imenuj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga, kajti GOSPOD ne pusti brez kazni tega, ki bi njegovo ime imenoval po nemarnem!

Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal vse svoje opravilo, toda sedmi dan je čas počitka GOSPODU, Bogu tvojemu: v njem ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, niti tujec, ki je med tvojimi vrati. Kajti v šestih dneh je GOSPOD ustvaril nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil!

Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da se podaljšajo tvoji dnevi v deželi, ki ti jo bo dal Gospod, tvoj Bog!

Ne ubijaj!

Ne prešuštvuj!

Ne kradi!

Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!

Ne poželi hiše svojega bližnjega, ne poželi žene tvojega bližnjega, ne njegove dekle, ne vola, ne njegovega osla, ne ničesar, kar je tvojega bližnjega.

Na dve plošči (2 Mz 34,28; 5 Mz 4,13; 10,3); prva uči v štirih zapovedih o našem odnosu do Boga, druga pa v šestih zapovedih o našem odnosu do svojih bližnjih (Mt 22,37-40).

Da ne bi izgubil svojega zveličanja in blaženosti duše, se naj izogibljem ter bežim od malikovalstva (1 Kor 6,9; 10,7.14), čarovništva, praznoverja (3 Mz 19,31; 5 Mz 18,10-12), klicanja svetnikov in drugega stvarstva (Mt 4,10; Raz 19,10; 22,8) in da edinega pravega Boga resnično spoznam (Jn 17,3), njemu samemu zaupam (Jer 17,5), v vsej ponižnosti (1 Pt 5,5) in potrpežljivosti (Heb 10,36; Kol 1,11; Rim 5,3; 1 Kor 10,10; Flp 2,14) pričakujem od njega vse dobro (Ps 104,27-30; Iz 45,7; Jak 1,17), ga s celim srcem ljubim (5 Mz 6,5; Mt 22,37), se ga bojim (5 Mz 6,2; Ps 111,10; Prg 1,7; 9,10; Mt 10,28) in častim (Mt 4,10; 5 Mz 10,20), da bi se prej vsemu odrekel kot delal v najmanjšem proti njegovi volji (Mt 5,29; 10,37; Apd 5,29).

Izmišljati si nekaj drugega, v kar človek zaupa, namesto v enega Boga, ki se je razodel v svoji besedi (Ef 5,5; 1 Krn 16,26; Flp 3,19; Gal 4,8; Ef 2,12; 1 Jn 2,23; 2 Jn 9; Jn 5,23).

Da ga ne bi upodabljali (5 Mz 4,15; Iz 40,18.25; Rim 1,23; Apd 17,29) ali na kakšen drugi način častili, kakor je to sam razodel v svoji besedi (1 Sam 15,23; 5 Mz 12,30-32; Mt 15,9).

Boga upodabljati ni mogoče in se ne spodobi; druge stvari pa, čeprav se dado upodobiti, vendar jih Bog prepoveduje, da bi se upodabljale, da bi jih potem častili in jim služili (2 Mz 23,24; 34,13; 4 Mz 33,52; 5 Mz 7,5; 12,3; 16,22; 2 Kr 18,4).

Ne, kajti mi ne moremo biti pametnejši od Boga, ki je določil, da se krščanstvo ne uči z molčečimi maliki (Jer 10,8; Hab 2,18), ampak po živem oznanjevanju njegove besede (2 Pt 1,19; 2 Tim 3,16).

Da božjega imena ne preklinjamo (3 Mz 24,10-16) ali krivo (5 Mz 29,19.22) in tudi nepotrebno ne zlorabljamo (Mt 5,37; Jak 5,12), niti da bi se z našim molčanjem ali gledanjem soudeleževali takšnih groznih grehov. Skratka, da uporabljamo božje ime samo s strahom in s častjo (Iz 45,23), s pravilnim izpovedovanjem (Mt 10,32) in klicanjem (1 Tim 2,8), in da bi ga z vsemi svojimi besedami in dejanji (Rim 2,24; 1 Tim 6,1; Kol 3,16) častili.

Seveda (3 Mz 5,1), kajti z ničemer se Boga bolj ne razjezi kot s preklinjanjem in zlorabljanjem njegovega imena, zato ga je tudi ukazal kaznovati s smrtjo (3 Mz 24,15).

Da, če to zahteva državna oblast ali druga potreba, da se s tem potrdi zvestoba in resnica v božjo čast in pomaga bližnjemu. Kajti takšna prisega temelji na Božji besedi (5 Mz 6,13; 10,20; Iz 48,1; Heb 6,16), zato je bila s strani svetih v stari in novi zavezi pravilno uporabljena (1 Mz 21,24; 31,53; Joz 9,15.19; 1 Sam 24,22; 2 Sam 3,35; 1 Kr 1,29; Rim 1,9; 2 Kor 1,23).

Ne, kajti prava prisega je klicanje Boga, da bi bil kot edini poznavalec srca, priča resnice ter nas kaznoval, če prisegamo po krivem (2 Kor 1,23). Ta čast ne pripada nobenemu stvarjenju (Mt 5,34-36; Jak 5,12).

Bog prvič resno zahteva, da ostane ohranjeno pridiganje in poučevanje Božje besede (Tit 1,5; 1 Tim 3,14; 4,13; 5,17; 1 Kor 9,11.13; 2 Tim 2,2; 3,15), posebno še, da prihajam marljivo posebno ob prazniku (Ps 40,10; 68,27; Apd 2,42.46) k bogoslužju poslušat Božjo besedo (1 Kor 14,19; 29,31), da zavžijem svete zakramente (1 Kor 11,33), da javno molim GOSPODA in dajem krščansko usmiljenje (1 Kor 16,2). Potem, da se vse dni svojega življenja zdržujem hudobnih del, da se ne protivim Gospodu in da pustim delovati njegovemu Duhu v meni in torej že v tem življenju začnem večni počitek [Sabbath - orig.] (Iz 66,23).

Da bi svojemu očetu, materi in vsem predpostavljenim izkazoval vso čast, ljubezen, zvestobo ter se podvrgel vsakemu dobremu nauku in kazni s potrebno poslušnostjo (Ef 5,22; 6,1.5; Kol 3,18.20-24; Prg 1,8; 4,1; 15,20; 20,20; 2 Mz 21,17; Rim 13,1) in da potrpežljivo prenašam njih slabosti (Prg 23,22; 1 Mz 9,24; 1 Pt 2,18), ker nas hoče Bog po njih voditi (Ef 6,4.9; Kol 3,19.21; Rim 13,2-7; Mt 22,21).

Da svojega bližnjega ne bi sam, niti po drugih, z mislimi, besedami, obnašanjem, a najmanj z dejanjem sramotil, sovražil, žalil ali usmrtil (Mt 5,21; 26,52; 1 Mz 9,6), ampak odložil vse maščevanje (Ef 4,26; Rim 12,19; Mt 5,25; 18,35). Pa tudi, da samega sebe ne bi poškodoval ali se hote izpostavljal nevarnosti (Rim 13,14; Kol 2,23; Sir 3,27; Mt 4,7). Zato tudi nosi oblast meč, da prepreči ubojstvo (1 Mz 9,6; 2 Mz 21,14; Mt 26,52; Rim 13,4).

Bog nas prepovedjo ubojstva uči, da sovraži korenine ubojstva, kot zavist (Rim 1,28-32), sovraštvo (1 Jn 2,9-11), jezo (Jak 1,20; Gal 5,19-21) maščevanje in da je to vse pri njem tajno ubojstvo (1 Jn 3,15).

Ne, kajti če Bog sovraži zavist, sovraštvo in jezo, tedaj od nas želi, da mi svojega bližnjega ljubimo, kakor samega sebe (Mt 7,12; 22,39), da mu izkažemo potrpežljivost, mir, krotkost (Ef 4,2; Gal 6,1; Mt 5,5; Rim 12,18), usmiljenje (Mt 5,7; Lk 6,36) in prijaznost (Rim 12,10), da po možnosti odvrnemo, kar bi mu škodovalo (2 Mz 23,5) in da tudi svojemu sovražniku storimo dobro (Mt 5,44; Rim 12,20).

41. teden

Da je vsaka nečistost od Boga prekleta (3 Mz 18) in da jo moramo zato iz vsega srca sovražiti (Jud 22) ter čisto in častno živeti (1 Tes 4,3-5), naj bo to v zakonu ali izven zakona (Heb 13,4; 1 Kor 7,4).

Ker sta naše telo in duša tempelj Svetega Duha, On želi, da bi oboje ohranili čisto in sveto, zato prepoveduje vsa nečista dejanja, vedenje, besede (Ef 5,3; 1 Kor 6,18-20), misli, poželenja (Mt 5,27) in kar bi moglo voditi k temu (Ef 5,18; 1 Kor 15,33).

42. teden

Ne prepoveduje samo tatvine (1 Kor 6,10) in roparstva (1 Kor 5,10), kar kaznuje oblast, ampak ima Bog za tatvino vse hudobne poskuse in namene, s katerimi bi si hoteli prilastiti dobrine svojega bližnjega, pa naj bo to s silo ali navidezno pravico (Lk 3,14; 1 Tes 4,6), kakor s krivično tehtnico (Prg 11,1; 16,11), mero (Ezk 45,9; 5 Mz 25,13-15) , blagom, denarjem, oderuštvom (Ps 15,5; Lk 6,35) ali na kateri drugi način, prepovedan s strani Boga. Poleg tega še prepoveduje skopuštvo (1 Kor 6,10) in nepravilno razmetavanje darov (Prg 5,16).

Da gledam v korist in napredek svojega bližnjega povsod, kjer morem in jim delam, kar bi želel, da bi oni delali meni (Mt 7,12) in da delam zvesto, da bi lahko pomagal potrebnim v bedi (Ef 4,28).

43. teden

Da ne pričujem po krivem zoper nikogar (Prg 19,5.9; 21,28), da nikogar besed ne prevračam (Ps 15,3), ne obrekujem in zasramujem (Rim 1,28.30), da ne bi nikogar brez zaslišanja lahkomiselno obsojal (Mt 7,1; Lk 6,37), ampak, da se izogibam vsaki laži in prevari kot hudičevem delu (Jn 8,44), če si ne želim strašne božje jeze (Prg 12,22; 13,5), da v sodnih in drugih zadevah govorim in se priznavam (1 Kor 13,6; Ef 4,25) k resnici in po svojih močeh branim ter pospešujem čast in dobro ime mojega bližnjega (1 Pt 4,8).

Da nam nikoli ne pride v naše srce najmanjša želja ali misel zoper deset zapovedi, ampak da iz vsega srca sovražimo greh in da je naše veselje v božji pravičnosti (Rim 7,7).

Ne, tudi najzvestejši ljudje, dokler so v tem življenju, poznajo le neznaten začetek te pokornosti (1 Jn 1,8-10; Rim 7,14; Prd 7,21), toda tako, da začnejo resno živeti ne samo po eni, ampak po vseh božjih zapovedih (Rim 7,22; Jak 2,10).

Prvič zato, da bi v našem življenju čim dlje vse bolj spoznavali našo grešnost (1 Jn 1,9; Ps 32,5) in bolj iskali odpuščanje grehov in pravičnost v Kristusu (Rim 7,24). Potem, da bi nenehno prosili Boga za milost Svetega Duha in da bi čim dlje vse bolj obnavljali v božjo podobo, dokler po tem življenju ne dosežemo cilj popolnosti (1 Kor 9,24; Flp 3,11-14).

Zato, ker je najglavnejši del zahvale, katero Bog od nas zahteva (Ps 50,14) in zato, ker bo Bog dal svojo milost in Svetega Duha samo tistim, ki ga s srčnimi vzdihi to nenehno prosijo in se mu zato zahvaljujejo (Mt 7,7; Lk 11,9.13; Mt 13,12).

Prvič, da sami iz srca kličemo (Jn 4,23) edinega pravega Boga, ki se je razodel (Jn 4,22-24) v svoji besedi, za vse, kar je zapovedal prositi (Rim 8,26; 1 Jn 5,14); drugič, da temeljito spoznamo svojo bedo in nevoljo (2 Krn 20,12) ter se ponižamo pred obličjem Njegovega veličanstva (Ps 2,11; 34,19; Iz 66,2); tretjič, da trdno upamo (Rim 10,14; Jak 1,6), da bo On našo molitev, čeprav nismo zaslužili, vseeno gotovo uslišal (Jn 14,13-16; Dan 9,17) zaradi GOSPODA Kristusa, kakor je obljubil v svoji besedi (Mt 7,8; Ps 143,1).

Vse duhovne in telesne potrebe (Jak 1,17; Mt 6,33), ki jih je Gospod Jezus razložil v molitvi, katero nas je sam naučil.

Oče naš (Mt 6,9; Lk 11,2-4), ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. Kruh naš vsakdanji daj nam danes. In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. In ne vpelji nas v skušnjavo, ampak nas reši hudega. Ker tvoje je kraljestvo, in moč in slava na vekomaj. Amen.

46. teden

Da bi takoj v začetku molitve vzbudil v nas otroški strah in zaupanje do Boga, kar mora biti temelj naše molitve. kajti po Kristusu je postal Bog naš Oče in nam noče odreči tega, kar ga v veri prosimo, veliko manj, kot odrečejo naši zemeljski očetje v zemeljskih rečeh (Mt 7,9-11; Lk 11,11-13).

Da bi si o nebeškem božjem veličanstvu ne mislili nič zemeljskega (Jer 23,23; Apd 17,24.27), in da bi od njegove vsemogočnosti pričakovali vse potrebno za telo in dušo (Rim 10,12).

47. teden

Posvečeno bodi tvoje ime. To je: Daj nam najprej, da te v resnici spoznamo (Jn 17,3; Mt 16,17; Jak 1,5; Ps 119,105) in te v vseh tvojih delih, iz katerih se sveti tvoja vsemogočnost, modrost, dobrota, pravičnost, usmiljenje in resnica, častimo, hvalimo in slavimo (Ps 119,137; Rim 11,22.33). Potem pa, da vse naše življenje, misli, besede in dejanja obrnemo tako, da bi se tvoje ime ne preklinjalo, ampak se častilo in slavilo (Ps 71,8; 115,1).

48. teden

Pridi tvoje kraljestvo. To je: Vladaj nam torej s tvojo besedo in duhom, da se čim dlje, tem bolje podvržemo tebi (Mt 6,33; Ps 119,5; 143,10); ohrani in pomnoži tvojo cerkev (Ps 51,20; 122,6) in razderi hudičeva dela ter vse sile, ki se ti upirajo in vse hudobne naklepe, ki so proti tvoji sveti besedi (1 Jn 3,8; Rim 16,20), dokler ne pride popolnost tvojega kraljestva (Raz 22,17.20; Rim 8,22), v katerem boš ti vse v vsem (1 Kor 15,28).

Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. To je: Daj, da se mi in vsi ljudje odrečemo naši lastni volji (Mt 16,24; Tit 2,12), in se brez upiranja podvržemo samo tvoji dobri volji (Lk 22,42), in da vsak svojo službi in poklic izvršuje voljno in zvesto (1 Kor 7,24) kot angeli v nebesih (Ps 103,20).

Kruh naš vsakdanji, daj nam danes. To je: Oskrbi nas z vsemi telesnimi potrebami (Ps 104,27; 145,15; Mt 6,25), da skozi to spoznamo, da si ti edini vrelec vsega dobrega (Apd 14,17; 17,27), in da nam brez tvojega blagoslova ne koristi nič, ne naše skrbi in delo, ne tvoji darovi (1 Kor 15,58; 5 Mz 8,3; Ps 37,16), in da zato odvrnemo naše zaupanje od vseh stvari in zaupamo samo v tebe (Ps 55,23; 62,11).

In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. To je: nam ubogim grešnikom zaradi Kristusove krvi vseh naših slabih del in vse hudo, kar je še vedno v nas, ne štej (Ps 51,1-5; 143,2; 1 Jn 2,1), kakor imamo tudi mi v sebi pričevanje tvoje milosti, da našim bližnjim iz srca odpuščamo (Mt 6,14).

In ne pelji nas v skušnjavo, ampak nas reši hudega. To je: ker smo sami preslabi, da bi lahko obstali (Jn 15,5; Ps 103,14-16), in ker nas tudi naš sovražnik hudič (1 Pt 5,8; Ef 6,12), svet (Jn 15,19) in naše meso (Rim 7,23; Gal 5,17) ne prenehajo napadati, te prosimo, da nas ohraniš in krepčaš z močjo tvojega Svetega Duha, da se bomo lahko zoperstavili in v tem duhovnem boju ne podležemo (Mt 26,41; Mr 13,33), vse dokler popolnoma ne zmagamo (1 Tes 3,13; 5,23).

Ker tvoje je kraljestvo in moč in slava na vekomaj. To je: vse to te prosimo zato, ker si ti kot naš kralj v vseh stvareh mogočen in nam hočeš dati vse dobro in lahko daš (Rim 10,11; 2 Pt 2,9), in da se s tem ne slavi naše, ampak tvoje večno ime (Jn 14,13; Ps 115,1).