Kánoni dordrechtske sinode

Predgovor prevajalca

Kánoni dordrechtske sinode sodijo, poleg Belgijske (nizozemske) veroizpovedi in Heidelberškega katekizma, med tri temeljna uradna veroizpovedna besedila, ki so jih sprejele reformirane cerkve nizozemskega porekla.

Reformacija na Nizozemskem, ki je sovpadala z osvobodilno vojno proti Španiji (1567-1648, z vmesnim premirjem od 1609-1621), je imela v največji meri izrazito kalvinistični značaj. Vso stvar pa je kmalu zapletel Jacob Harmsen, ki je bolj znan po svoji latinizirani obliki priimka Arminius, oziroma, če ga malo podomačimo, Jakob Arminij (1560-1609). Študiral je na univerzi v Ženevi, kjer je bil pod vplivom Calvinovega naslednika Teodorja Beza. Nato si je privoščil daljše potovanje po Italiji, leta 1588 pa je bil v Amsterdamu ordiniran za pridigarja. Kmalu zatem je začel izražati prepričanja, ki so bila drugačna od kalvinskih. Tu mislim predvsem na vprašanje svobodne volje in vnaprejšnje določitve (predestinacije) posameznika. Arminij je užival zaščito visokih državnih funkcionarjev, zato mu je uspelo priti na profesorski položaj na teološki akademiji v Leidenu. Arminijev nastop je povzročil veliko teološko kontraverzo in razkol znotraj nizozemske reformirane cerkve. Vse to se je nadaljevalo še po Arminijevi smrti leta 1609.

Leta 1610 so se Arminijevi pristaši, ki so se imenovali remonstranti, zbrali v mestu Gouda, kjer so sprejeli dokument, izražen v petih točkah, imenovan Pet remonstrantskih členov. Ker so remonstranti uživali vladno podporo, njihovim nasprotnikom ni uspelo sklicati državne sinode, na kateri bi razrešili teološki problem, ki je razdvojil nizozemsko cerkev.

Ko je nizozemski državni namestnik (stadhouder), princ Mavricij Hessenski, podprl kalvinsko stran, je le-tej uspelo 13. novembra 1618 sklicati sinodo v mestu Dordrecht, kjer so izdelali odgovor na Pet remonstrantskih členov, ki je hkrati postal normativni akt nizozemske reformirane cerkve. Sinode so se udeležili tudi predstavniki cerkva iz Anglije, Škotske, Volilne Pfalške, Hessenske, Švice, Wetteraua (danes del Hessenske), Ženeve (tedaj samostojne) ter Bremna in Emdna. Pri tem je treba povedati, da se sklepi sinode, izraženi v Dordrechtskih kánonih, niso nanašali na reformirano cerkev nasploh, ampak le na nizozemsko cerkev. Na dordrechtski sinodi so tudi revidirali Belgijsko (nizozemsko) veroizpoved, ki jo je že davnega 1561. leta sestavil Valonec Guy de Brès in jo imamo tudi prevedeno v slovenščino. Sinoda je svoje delo končala 9. maja 1619.

Kánoni dordrechtske sinode so bili izvirno napisani v latinščini in se delijo na pet poglavij, pri čemer sta tretje in četrto poglavje združeni. Vsako od navedenih poglavij pomeni odgovor na enega od remonstrantskih členov. Sklepni del na koncu ni sestavni del kánonov.

Pri navajanju odlomkov iz Svetega pisma sem, kjer ni posebej označeno, uporabljal Slovenski standardni prevod (SSP); kjer je poleg navedka tudi kratica CHR, sem uporabil Chráskov prevod (Sveto pismo Starega in Novega zakona,1914).

Ta prevod Kánonov dordrechtske sinode je narejen po angleškem prevodu, ki ga najdete tukaj. Ker so v tem angleškem prevodu določene netočnosti, mi je bilo pri prevajanju v nadvse dragoceno pomoč naslednje delo: Homer C. Hoeksema, The Voice of Our Fathers (Grand Rapids MI: Reformed Free Publishing Association, 1980).

Občasno sem konzultiral hrvaški prevod, ki ga najdete tukaj, in še en prevod v angleščini, ki ga najdete na tej povezavi.

Prvo poglavje:

O Božji vnaprejšnji določitvi

Ker so v Adamu vsi ljudje grešili ter so krivi za prekletstvo in večno smrt, Bog ne bi ravnal krivično, če bi pustil celoten človeški rod v grehu in prekletstvu ter bi ga zaradi greha predal v obsodbo, v skladu z apostolovimi besedami: »[D]a bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom. [S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Rim 3,19.23) »Plačilo za greh je […] smrt.« (Rim 6,23)

Toda Božja ljubezen se je razodela v tem, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, ampak ima večno življenje. (prim. 1 Jn 4,9. Jn 3,16)

Da bi privedel ljudi k veri, pošilja Bog v svojem usmiljenju glasnike veselega oznanila tistim, katerim on hoče in takrat, ko njemu ugaja. Preko njihove službe so ljudje poklicani k spokorjenju in veri v križanega Kristusa. »[K]ako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani?« (Rim 10,14.15)

Nad tistimi, ki ne verujejo evangeliju, ostaja Božja jeza. Tisti pa, ki ga sprejmejo in se z resnično in živo vero oklenejo Jezusa Odrešenika, so po njem rešeni Božje jeze in pogubljenja ter prejmejo dar večnega življenja.

Vzrok, oziroma krivda za nevero in za druge grehe, ni pri Bogu, ampak v človeku, medtem ko sta vera v Jezusa Kristusa in odrešenje po njem brezplačni Božji dar. Pisano je namreč: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar« (Ef 2,8) in: »Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete.« (Flp 1,29)

To, da Bog v času nekatere obdari z vero, drugih pa ne, izhaja iz Božjega večnega sklepa: »Pravi Gospod, ki to, od vekomaj znano, izvršuje.« (Apd 15,18 CHR) Bog »vse uresničuje po sklepu svoje volje.« (Ef 1,11) V skladu s tem sklepom milostno mehča srca izvoljenih, ne glede na njihovo otrdelost in jih nagiba k veri, neizvoljene pa v skladu s svojo pravično sodbo pušča v njihovi lastni hudobiji in zakrknjenosti. Tu se še posebej razodeva globoka, milostljiva in hkrati pravična razlika med dejstvom, da so vsi ljudje enako vpleteni v pogubo ter med sklepom o izvolitvi in pogubljenju, razodetem v Božji besedi, ki ga izprijeni, nečisti in nestanovitni ljudje pačijo sebi v pogubo, svete in pobožne duše pa imajo v njem neizrekljivo tolažbo.

Izvolitev je nespremenljivi Božji sklep, s katerim je Bog pred začetkom sveta, iz čiste milosti in kot je ugajalo njegovi suvereni volji, izmed vsega človeškega rodu, ki je po lastni krivdi odpadel od prvotne pravičnosti v greh, izvolil določeno število oseb, da bi bile odkupljene v Kristusu. Njega je od vekomaj določil za Srednika in Glavo izvoljenih ter za temelj odrešenja. Izvoljene, ki po naravi niso niti boljši niti zaslužnejši od drugih, ampak z njimi soudeleženi v isti bedi, je Bog določil, da jih izroči Kristusu, da bi bili po njem odrešeni; z učinkujočim klicem jih je poklical ter jih s svojo Besedo in Duhom pritegnil v občestvo s Kristusom, da bi dobili pravo vero, opravičenje in posvečenje. S svojo močjo jih ohranja v občestvu s svojim Sinom, da bi jih nazadnje poveličal in tako pokazal svoje usmiljenje, v hvalo bogastva svoje slavne milosti, kakor je pisano: »[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Ef 1,4-6) Na drugem mestu pa pravi: »Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.« (Rim 8,30)

Ne obstajajo različni sklepi o izvolitvi, temveč en in isti sklep, ki se nanaša na vse, ki bodo odrešeni tako pod Staro kot pod Novo zavezo. Sveto pismo namreč govori o enem hotenju, namenu in načrtu Božje volje. V skladu s tem namenom nas je od vekomaj izvolil za milost in slavo, za odrešenje in za pot odrešenja, ki jo je pripravil, da bi mi hodili po njej.

Ta izvolitev ni izvršena zaradi naprej videne vere (praevisa fide), poslušnosti veri, svetosti ali katerekoli druge dobre lastnosti ali nagnjenja, ki bi bili vzrok ali vnaprejšnji pogoj v človeku, da bi bil le-ta izvoljen, temveč so ljudje izvoljeni za vero, poslušnost veri, svetost itn. Zato je izvolitev vir vsega zveličavnega dobrega, iz katerega pritekajo, kot sadovi in učinki izvolitve, vera, svetost ter drugi zveličavni darovi, na koncu pa samo večno življenje, v skladu z apostolovimi besedami: »[N]as je izvolil v njem pred ustanovitvijo sveta [ne, ker smo bili, temveč], da bodimo sveti in brezmadežni pred obličjem njegovim v ljubezni.« (Ef 1,4 CHR)

Edini vzrok te milostne izvolitve je Božja volja. Ta se ne sestoji iz tega, da bi Bog izmed vseh možnih človeških lastnosti in dejanj nekaj teh izbral kot pogoj za zveličanje, ampak je, skladno s svojo voljo, nekatere izbral iz množice grešnikov, da bi določene posameznike posvojil kot posebno ljudstvo zase, kakor je pisano: »Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno,« namreč Rebeki: »Starejši bo služil mlajšemu, kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.« (Rim 9,11a.12.13) Drugje pa pravi: »[I]n tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.« (Apd 13,48b)

Ker je Bog neskončno moder, nespremenljiv, vseveden in vsemogočen, ni moč njegove izvolitve niti prekiniti niti spremeniti, preklicati ali izničiti. Izvoljeni ne morejo biti zavrženi, niti se ne more zmanjšati njihovo število.

Izvoljeni pravočasno dosežejo gotovost svoje večne in nespremenljive izvoljenosti, čeprav na različni stopnji in v neenaki meri. Toda to se ne zgodi z radovednim vtikanjem v skrivnostne Božje globine, temveč tako, da z duhovno radostjo in s svetim veseljem opažajo v sebi zanesljive sadove izvoljenosti, navedene v Božji besedi, kot so prava vera v Kristusa, sinovski strah, bogoljubno obžalovanje greha, lakota in žeja po pravičnosti itn.

Iz spoznanja in gotovosti izvoljenosti črpajo Božji otroci iz dneva v dan več razlogov za ponižnost pred Božjim obličjem, za čaščenje globine njegovega usmiljenja, za očiščevanje sebe in za ljubezen do Boga, ki jih je, prej kot oni njega, tako silno ljubil. Zato je trditev, da bi se morali poleniti v izpolnjevanju božanskih zapovedi, ali počutiti varne v poltenosti, zelo daleč od nauka o izvolitvi in premišljevanja o njem. Skladno s pravično Božjo sodbo se to po navadi zgodi tistim, ki so zaletavo predrzni, ali pa tistim, ki v brezdelju neodgovorno blebetajo glede milosti izvolitve, niso pa voljni iti po poti izvoljenih.

Glede na to, da so nauk o božanski izvolitvi, katera temelji na nadvse modrem Božjem sklepu, razglasili preroki, sam Kristus in apostoli ter je jasno razodet v Stari in Novi zavezi Svetega pisma, mora biti ob pravem času in na pravem mestu objavljen v Božji cerkvi, kateri je posebej namenjen. To mora biti opravljeno spoštljivo, pobožno in z duhom razločevanja, v slavo nadvse svetega Božjega imena in brez nečimrnih poskusov, da bi se vtikali v skrivnostna pota Najvišjega. (cf. Apd 20,27. Rim 11,33.34. Heb 6,17.18)

Nadalje nam Sveto pismo še posebej ponazarja in priporoča večno in brezplačno milost naše izvolitve, saj nam razen tega izpričuje, da niso vsi ljudje izvoljeni, ampak, da določeni posamezniki niso izvoljeni, oziroma so bili prezrti iz Božje izvolitve; te je Bog po svoji popolnoma svobodni, pravični, neoporečni in nespremenljivi volji pustil v skupni bedi, v katero so padli po svoji krivdi in jim ni dal milosti zveličavne vere ter spreobrnitve, ampak jih je v svoji pravični sodbi prepustil njihovim lastnim potom. In končno, da bi razodel svojo pravičnost, se jih je namenil pogubiti in na veke kaznovati, a ne le zaradi njihove nevere, ampak tudi zaradi vseh njihovih ostalih grehov. To je obsodilni sklep, ki nikakor ne napravi Boga za začetnika greha (že sama misel na to je bogokletna), temveč ga razodeva kot strašnega, neoporečnega in pravičnega sodnika ter maščevalca.

Tisti, ki v sebi še niso izkusili, da premorejo živo vero v Kristusa, popolno zaupanje duše, mirno vest, iskreno prizadevanje za otroško poslušnost, in da so po Kristusu oslavljeni v Bogu, pa vseeno vztrajajo v uporabi sredstev, katera je Bog določil, da bi te milosti delovale v nas, se ne bi smeli vznemirjati ob omembi pogubljenja, niti se ne bi smeli imeti za pogubljene, temveč morajo pridno vztrajati pri uporabi omenjenih sredstev ter z gorečimi željami pobožno in ponižno čakati na čas obilnejše milosti. Še manj razlogov za strah pred naukom o pogubljenju imajo tisti, ki kljub resni želji, da bi se obrnili k Bogu in le njemu ugajali ter bili rešeni tega umrljivega telesa, ne morejo doseči tiste mere svetosti in vere, po kakršni hrepenijo. Usmiljeni Bog je namreč obljubil, da ne bo ugasil tlečega stenja, niti zlomil nalomljenega trsta. Obstajajo pa tudi taki, ki so se, ne glede na Boga in na Odrešenika Jezusa Kristusa, popolnoma predali skrbem tega sveta in mesenim užitkom. Za take je ta nauk upravičeno strašen, dokler se resno ne spreobrnejo k Bogu.

Ker moramo presojati Božjo voljo iz njegove besede, ki izpričuje, da so otroci vernih sveti, vendar ne po naravi, ampak po učinku zaveze milosti, v katero so vključeni skupaj s starši, zato pobožni starši ne smejo dvomiti v izvoljenost in zveličanje svojih otrok, katere je Bogu iz tega življenja ugajalo poklicati k sebi že v času detinstva.

Tistim, ki godrnjajo nad nezasluženo milostjo izvolitve in pravično strogostjo obsodbe na večno pogubljenje, odgovarjamo, kot je rekel apostol: »O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom?« (Rim 9,20) in navajamo Odrešenikove besede: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« (Mt 20,15) Zatorej s svetim čaščenjem teh skrivnosti kličemo z apostolovimi besedami: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota! Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca? Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu morali dati povračilo? Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.« (Rim 11,33-36)

Ki učijo, da je Božja volja, da odreši tiste, ki bodo verovali ter vztrajali v veri in v poslušnosti veri, celoten in popoln Božji sklep o izvolitvi za odrešenje, in da ni v Božji besedi glede tega sklepa razodeto nič drugega.

Ti namreč zavajajo preproste in so v popolnem nasprotju s Svetim pismom, ki razglaša, da Bog ne bo le rešil tiste, ki verujejo, temveč je od vekomaj izvolil določene osebe, katerim je, za razliko od drugih, v določenem času dal vero v Kristusa in vztrajnost. Pisano je: »Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede.« (Jn 17,6) Pa tudi: »[I]n tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero,« (Apd 13,48b) In: »[K]akor nas je izvolil v njem pred ustanovitvijo sveta, da bodimo sveti in brezmadežni pred obličjem njegovim v ljubezni.« (Ef 1,4 CHR)

Ki učijo, da obstajajo razne vrste Božje izvolitve v večno življenje: prva je obča in nedoločna, druga posebna in določna. Slednja je lahko nepopolna, z možnostjo preklica, nedokončna in pogojna, ali pa popolna, nepreklicna, dokončna in absolutna. Enako naj bi obstajala ena izvolitev za vero, in druga za odrešenje; potemtakem obstaja izvolitev k opravičujoči veri, ki ni hkrati tudi dokončna izvolitev za odrešenje.

Tu gre za navadno predstavo človeškega uma, ki je izmišljena, in se ne ozira na Sveto pismo. Z njo je nauk o izvolitvi pokvarjen in prekinjena naslednja zlata veriga našega odrešenja: »In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.« (Rim 8,30)

Ki učijo, da se Božja volja in sklep, ki ju omenja Pismo v nauku o opravičenju, ne sestoji v tem, da je Bog določene osebe izvolil, drugih pa ne, temveč v tem, da je med vsemi možnimi pogoji (med katerimi so tudi dela postave), oziroma iz cele vrste stvari, izbral dejanje vere, ki je po svoji naravi nezasluženo, enako tudi nepopolno poslušnost, kot pogoj za zveličanje, in da v svoji milosti smatra slednjo za popolno poslušnost, ter da jo šteje za vredno večnega življenja.

Na temelju te škodljive zmote ostaneta Božja volja in Kristusovo zasluženje brez učinka, ljudi pa se z nekoristnimi vprašanji odvrača od resnice o milostnem opravičenju in preprostosti Svetega pisma, naslednja apostolova izjava pa je s tem obsojena kot neresnična: »Bog nas je namreč rešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu.« (2 Tim 1,9)

Ki je učijo, da mora biti pri izvolitvi izpolnjen pogoj, da mora človek prav uporabljati naravne sposobnosti, biti pobožen, ponižen, krotek in primeren za večno življenje.

Govorijo torej, kot da je izvolitev odvisna od ene od prej navedenih stvari. Vse to diši po Pelagijevem nauku in je v nasprotju z naukom apostola, ki pravi: »Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,3-9)

Ki učijo, da pride do nepopolne in nedokončne izvolitve določenih oseb za odrešenje zaradi vnaprej videne vere, spreobrnitve, svetosti, pobožnosti, ki se začne, ali traja nekaj časa; popolna in dokončna izvolitev pa nastopi zaradi vnaprej videne dokončne stanovitnosti v veri, spreobrnjenju, svetosti in pobožnosti. Gre za milostno, evangeljsko zaslužnost, zaradi katere je izvoljeni zaslužnejši od tistega, ki ni bil izvoljen. In zatorej vera, poslušnost vere, svetost, pobožnost in stanovitnost niso sadovi nespremenljive izvolitve za poveličanje, temveč so bili pri določenih osebah vnaprej videni zahtevani pogoji, zaradi katerih so bile izvoljene, ti pogoji pa so vzrok, brez katerega ni nespremenljive izvolitve za poveličanje.

To je v popolnem nasprotju s Pismom, ki nas nenehno prepričuje z naslednjo in s podobnimi izjavami: izvolitev ni zaradi del, ampak zaradi tistega, ki kliče. (prim. Rim 9,11 CHR) [T]isti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero,« (Apd 13,48b) »[P]red stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti,« (Ef 1,4) »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil,« (Jn 15,16a) »Če pa je po milosti, ni več po delih,« (Rim 11,6) »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina.« (1 Jn 4,10)

VI.

Ki učijo, da je vsaka izvolitev za odrešenje nespremenljiva, toda nekateri izvoljeni se lahko kljub Božjemu sklepu pogubijo, in da se tudi resnično pogubijo.

S to veliko zmoto delajo Boga spremenljivega in odvzemajo tolažbo, ki jo verni utemeljujejo na svoji izvoljenosti. Ta nauk obenem nasprotuje Svetemu pismu, ki uči, da izvoljeni ne morejo biti zavedeni (cf. Mt 24,24), da Kristus ne izgubi tistih, katere mu je dal Oče (cf. Jn 6,39), in da je Bog tudi poveličal tiste, ki jih je vnaprej določil, poklical in opravičil (cf. Rim 8,30).

Ki učijo, da v tem življenju ni nobenega sadu, zavedanja ali gotovosti o nespremenljivi izvoljenosti za poveličanje, razen take, ki temelji na spremenljivem in negotovem pogoju.

Govoriti o negotovi gotovosti ni le absurdno, ampak je tudi v nasprotju z izkustvom svetih, ki se, zavedajoč se svoje izvoljenosti, skupaj z apostolom veselijo in poveličujejo Božjo naklonjenost (cf. Ef 1) ter se, v skladu s Kristusovim nasvetom, skupaj z njegovimi učenci veselijo, da so njihova imena zapisana v nebesih (cf. Lk 10,20); ti se z zavedanjem lastne izvoljenosti zoperstavljajo hudičevim gorečim puščicam, rekoč: »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence?« (Rim 8,33)

Ki učijo, da ni Bog v moči svoje pravične volje nikogar določil, da ostane v stanju Adamovega padca, oziroma v splošnem stanju greha ter obsodbe, niti ni nikogar pritegnil preko milosti, ki je nujno potrebna za vero in spreobrnjenje.

Toda Sveto pismo jasno pravi: »Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.« (Rim 9,18) Pa tudi tole: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.« (Mt 13,11) Enako pravi: »Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.« (Mt 11,25.26)

Ki učijo, da vzrok, zakaj Bog pošilja evangelij nekaterim ljudem, drugim pa ne, ni samo in edino v Božji volji, ampak v dejstvu, da so nekateri ljudje boljši in bolj vredni od drugih, katerim evangelij ni bil posredovan.

To zanika že Mojzes: »Glej, GOSPODU pripadajo nebo in nebes nebesa in zemlja in vse, kar je na njej. Vendar se je GOSPOD zavzel samo za tvoje očete, da bi jih ljubil, in za njimi je izbral njihov zarod, vas, izmed vseh ljudstev, kakor je danes.« (5 Mz 10,14.15) Kristus pa pravi: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila v raševini in pepelu.« (Mt 11,21)

Drugo poglavje:

Kristusova smrt in človekova odkupitev po njej

Bog ni le brezmejno usmiljen, ampak je tudi brezmejno pravičen. Njegova pravičnost pa zahteva, kot nam je razodel v svoji besedi, da morajo biti grehi zoper njegovo neskončno veličastvo kaznovani, pa ne le s časnimi, temveč z večno kaznijo, tako na duši, kot na telesu. Temu ne moremo ubežati brez zadostitve Božji pravičnosti.

Ker mi resnično nismo zmožni opraviti zadostitve, in da bi nas rešil pred Božjo jezo, je Bog v svojem brezmejnem usmiljenju dal svojega edinorojenega Sina kot poroštvo, ki je, da bi za nas opravil zadostitev, postal greh in prekletstvo na križu in sicer zavoljo nas, oziroma namesto nas.

Smrt Božjega Sina je edina in najpopolnejša daritev in zadostitev za greh. Ima namreč neskončno vrednost in veljavnost in je v izobilju zadostna, da opravi pokoro za grehe vsega sveta.

Ta smrt ima svojo neskončno vrednost in dostojanstvo zaradi tega, ker oseba, ki se ji je podvrgla, ni bila le pravi in popolnoma svet človek, temveč tudi edinorojeni Božji Sin, istega večnega in neskončnega bistva z Očetom in Svetim Duhom, kar je nujni pogoj, da je mogel biti naš Odrešenik. Vrednost in dostojanstvo te smrti pa je tudi v tem, da je bila povezana z zavestjo o Božji jezi in prekletstvu, ki smo ju zaslužili zaradi svojega greha.

Razen tega obljublja evangelij, da ne bo pogubljen nihče, kdor veruje v križanega Kristusa, temveč bo imel večno življenje. Ta obljuba se mora, skupaj z zahtevo po spreobrnitvi in verovanju, oznanjati in razglašati vsem narodom in vsem osebam, brez izbire in brez razlike, katerim Bog po svoji volji pošilja evangelij.

Razlog, da se mnogi, ki jih kliče evangelij, ne spreobrnejo, niti ne verujejo v Kristusa, temveč propadejo v neveri, ni v pomanjkljivosti ali nezadostnosti žrtve, ki jo je Kristus daroval na križu, ampak se to zgodi izključno po njihovi lastni krivdi.

Vsem tistim pa, ki resnično verujejo in so po Kristusovi smrti osvobojeni in odrešeni od grehov ter propada, pripadajo te prednosti po milosti, ki je samo od Boga, kateri je nikomur ne dolguje, in ki jim je od vekomaj dana v Kristusu.

Popolnoma svoboden sklep Boga Očeta je bil, da se oživljajoči in zveličavni učinek nadvse dragocene smrti njegovega Sina razširi na vse izvoljene, da bi tako edino njim poklonil dar opravičujoče vere in jih s tem zanesljivo privedel k odrešenju. To pomeni, da je bila Božja volja, da Kristus s svojo krvjo, prelito na križu, s katero je bila potrjena Nova zaveza, učinkovito odkupi izmed vseh ljudstev, plemen, narodov in jezikov, vse tiste in samo tiste, ki so bili od večnosti izvoljeni za odrešenje in mu jih je dal Oče. Oče je hotel da jim Kristus podeli vero, ki jo je zanje, skupaj z vsemi drugimi zveličavnimi darovi Svetega Duha, pridobil s svojo smrtjo, ter da bi jih s svojo krvjo očistil vseh grehov, izvirnega in osebnih, storjenih pred ali po sprejetju vere, in da bi jih zanesljivo ohranil do konca, ter jih končno brezmadežne in brezhibne privedel k uživanju v slavi svoje lastne prisotnosti na veke.

Ta sklep, ki izhaja iz večne ljubezni do izvoljenih, se izpolnjuje od začetka sveta do današnjega dne in se bo še naprej izpolnjeval, peklenska vrata pa se mu bodo zaman zoperstavljala. Tako bodo lahko izvoljeni ob pravem času skupaj zbrani v eno cerkev, sestavljeno iz vernih, ki bo utemeljena na Kristusovi krvi. Ti ga bodo stanovitno ljubili in mu zvesto služili kot svojemu Odrešeniku, ki je (kot ženin za svojo nevesto) zanje predal na križu svoje življenje; njega bodo slavili tukaj in na vse veke.

Ki učijo, da je Bog Oče določil svojega Sina za smrt na križu brez določenega in končno veljavnega sklepa, po katerem bi kogarkoli odrešil; tisto, kar je Kristus prislužil na križu, bi sicer lahko bilo nujno, koristno in vredno ter bi lahko ostalo v vseh delih dovršeno, popolno in celo, četudi se odkupitev, ki jo je opravil, ne bi nanašala na nobeno osebo.

Ta nauk teži k preziranju Očetove modrosti ter zasluženja Jezusa Kristusa in je v nasprotju s Svetim pismom. Naš Odrešenik pravi: »Življenje svoje dam za ovce in jaz jih poznam.« (Jn 10,15.27 CHR) Prerok Izaija pa pravi glede Odrešenika: »Če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki.« (Iz 53,10) In končno, to tudi nasprotje členu vere, po katerem izpovedujemo vero v katoliško krščansko Cerkev.

II.

Ki učijo, da ni bil namen Kristusove smrti, da z njo potrdi novo, milostno zavezo po svoji krvi, ampak, da bi od Očeta zadobil pravico, da ponovno sklene s človekom takšno zavezo, kot On hoče, bodisi po milosti, ali po delih.

To je v nasprotju s Pismom, ki uči, da je postal Kristus Pôrok in Srednik boljše, to je nove zaveze, in da je oporoka veljavna po smrti. (cf. Heb 7,22. 9,15.17)

III.

Ki učijo, da Kristus s svojo zadostitvijo zagotovo ni prislužil niti odrešenja za kogarkoli niti vere, po kateri bi odrešenje dobilo učinkovitost, ampak je prislužil Očetu le moč oziroma popolnoma svobodno izbiro za ponoven dogovor s človekom, in da predpiše nove pogoje po svojem hotenju. Izpolnjevanje le-teh je odvisno od človekove svobodne volje, zato obstaja možnost, da jih ne izpolni nihče, ali pa jih izpolnijo vsi.

Tisti, ki tako presojajo, mislijo na Kristusovo smrt z omalovaževanjem, in nikakor ne priznavajo njenega najpomembnejšega sadu, oziroma blagodati, temveč so znova privlekli iz pekla pelagijansko zmoto.

IV.

Ki učijo, da se nova zaveza milosti, ki jo je z ljudmi sklenil Bog Oče po sredništvu Kristusove smrti, ne sestoji iz tega, da smo pred Bogom opravičeni in odrešeni po veri, v kolikor le-ta priznava Kristusovo zasluženje, temveč v dejstvu, da je Bog preklical zahtevo po popolni poslušnosti postavi, in da šteje vero samo in poslušnost vere, kljub njeni nepopolnosti, kot popolno poslušnost postavi, in da jo po milosti smatra kot vredno plačila večnega življenja.

Toda, to je v nasprotju s Pismom, ki pravi: »[D]obivajo opravičenje daroma ž njegovo milostjo po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu; [...] ki ga je predstavil Bog kot sprave daritev po veri v njegovi krvi.« (Rim 3,24.25 CHR) Ti skupaj z brezbožnim Socinijem razglašajo novo in čudno opravičenje človeka pred Bogom, ki je v nasprotju s soglasjem vse cerkve.

Ki učijo, da so bili vsi ljudje sprejeti v stanje spravljenosti in v milost zaveze, tako da nihče ne zasluži pogubljenja zavoljo izvirnega greha, in da zaradi njega tudi nihče ne bo pogubljen, temveč so glede tega vsi prosti krivde.

To mišljenje nasprotuje Pismu, ki pravi, da smo po naravi otroci jeze. (cf. Ef 2,3)

Ki govorijo o razliki med zaslužiti in prisvojiti si, da bi mogli preprostim in neveščim vcepiti nauk, po katerem hoče Bog s svoje strani podeliti vsem enako mero tistih blagodati, ki jih je Kristus prislužil s svojo smrtjo. Razlika, zakaj nekateri prejmejo odpuščanje grehov in večno življenje, drugi pa ne, naj bi bila odvisna od svobodne volje, ki da sodeluje z milostjo, podarjeno vsem brez izjeme, ne da bi bila odvisna od enkratnega milostnega daru, ki bi v njih učinkovito deloval, tako da bi mogli uporabiti to milost.

Medtem ko se ti pretvarjajo, da predstavljajo to razliko v zdravem pomenu, hočejo ljudem vcepiti razdiralni strup Pelagijeve zmote.

Ki učijo, da Kristus niti ni mogel, niti ni moral, niti ni umrl za tiste, katere je Bog ljubil v največji meri in jih izvolil za večno življenje, saj ti ne potrebujejo Kristusove smrti.

Ti so v nasprotju z naukom apostola, ki pravi: »Kristus [...] ki me je ljubil in dal samega sebe zame.« (Gal 2,20 CHR) Enako pravi: »Kdo bo tožil proti izvoljencem Božjim? Bog je, ki jih opravičuje. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl,« (Rim 8,33.34 CHR) da, ravno zanje. Zveličar pa pravi: »Svoje življenje dam za ovce.« (Jn 10,15b) na drugem mestu pa pravi: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,12.13)

Tretje in četrto poglavje:

O človekovi pokvarjenosti in o njegovi spreobrnitvi k Bogu

Človek, ki je bil na začetku [ustvarjen, dod. prev.] po Božji podobi, je bil obdarjen s pravim in dobrodejnim poznavanjem svojega Stvarnika in duhovnih reči v svojem umu, s pravično voljo in pravičnim srcem, s čistimi čustvi in tako je bil popolnoma svet. Ko pa se je, nahujskan od hudiča, uprl Bogu in zlorabil svobodo svoje lastne volje, je zapravil svoje odlične darove in si na njihovo mesto naprtil slepoto razuma, strašno temo, nečimrnost in pokvarjenost glede razumske presoje, hudobijo, upornost in zakrknjenost volje ter srca in končno, nečistost v vseh svojih čustvih.

Kakršen je postal človek po padcu, takšne otroke je spravil na svet, kar pomeni: pokvarjen človek – pokvarjeni otroci. Z Adama je prešla pokvarjenost na vse njegovo potomstvo (z izjemo Kristusa), vendar ne s posnemanjem, kot od nekdaj trdijo pelagijanci, ampak, po pravični Božji sodbi, z razmnoževanjem zle narave.

Torej so vsi ljudje spočeti v grehu in od rojstva otroci jeze, nezmožni zveličavnega dobrega, nagnjeni h grehu, mrtvi v grehih in sužnji greha ter se brez milosti preroditeljskega Svetega Duha niso niti sposobni niti voljni spreobrniti k Bogu, da bi popravili pokvarjenost svoje narave in se hoteli poboljšati.

4. člen

Res je sicer, da je po padcu ostalo v človeku nekaj naravne luči, po zaslugi katere je obdržal nekaj predstav o Bogu, o naravnih stvareh in o razliki med častnim in nizkotnim, kaže pa tudi določeno pozornost do kreposti in zunanjega reda. Toda kljub tej naravni luči je tako daleč od zmožnosti, da bi prišel do zveličavnega spoznanja Boga in se spreobrnil k njemu, da te luči niti v naravnih in družbenih zadevah ne zmore prav uporabljati. Še več, kakršnakoli že je ta luč, jo človek na razne načine célo oskrunja in zadržuje pod vplivom krivičnosti, zaradi česar je neopravičljiv pred Božjim obličjem.

Kar drži za naravno luč, velja tudi za deset zapovedi, ki jih je po Mojzesu dal Bog posebej Judom. Kajti čeprav razodevajo človeku, kako velik je greh in ga o tem vse bolj prepričujejo, mu zapovedi niti ne ponujajo nobenega sredstva niti ne dajejo moči za osvoboditev iz bede; in ker so zaradi človeške mesenosti oslabljene, ostaja prestopnik pod prekletstvom, in človek ne zmore zadobiti zveličavne milosti preko postave.

Česar ne zmoreta naravna luč in postava, to izvršuje Bog skozi delovanje Svetega Duha preko besede ali službe sprave, ki je Mesijev evangelij, s pomočjo katerega je Bogu ugajalo, da odreši tiste, ki verujejo, tako pod staro, kakor pod novo zavezo.

Pod staro zavezo je Bog le maloštevilnim razodel skrivnost svoje volje, pod novo, ko je odstranil razlikovanje med različnimi ljudstvi, se je razodel mnogim. Vzrok za to razliko ni v tem, da bi bil en narod več vreden kot drugi, niti ni v tem, da bi kateri narod bolje uporabljal naravno luč, temveč je v celoti rezultat Božje suverene volje in njegove nezaslužene ljubezni. Zato so tisti, ki so jim podeljeni toliki blagoslovi, kateri presegajo njihovo zasluženje, ali bolje, ne glede na njihovo nevrednost, dolžni s ponižnim in hvaležnim srcem priznati to dejstvo in skupaj z apostolom izraziti čast strogosti in pravičnosti Božjih sodb do drugih, katerim ni bila dana ta milost, vendar se ne smemo radovedno vtikati v te sodbe.

Vsi, katere kliče evangelij, so resno poklicani. Bog je namreč v svoji besedi nadvse resno in resnično pokazal, kaj mu je po volji, oziroma, da bodo tisti, ki so poklicani, prišli k njemu. On povrh vsega resno obljublja vsem tistim, ki pridejo k njemu in verujejo, pokoj duše in večno življenje.

Krivda za to, da mnogi, ki so poklicani preko službe evangelija, ne pridejo in se ne spreobrnejo, ni v evangeliju, niti v Kristusu, ki se podarja po evangeliju, niti pri Bogu, ki kliče preko evangelija in jim celo poklanja mnoge darove, temveč pri samih poklicanih, med katerimi so nekateri brezskrbni in nočejo prisluhniti besedi življenja; drugi jo sicer poslušajo, a ji ne dovolijo vstopiti v srce, zaradi česar odpadejo, brž ko splahni njihovo navdušenje nad trenutno vero; drugi spet zadušijo seme evangelija s trnjem posvetnih skrbi in užitkov, in ne prinašajo sadu. O tem uči naš Odrešenik v priliki o sejalcu v Mt 13.

Zasluge za to, da drugi, ki so poklicani preko službe evangelija, pridejo in se spreobrnejo, ne smemo pripisati človeku, kot da bi se ta zaradi svobodne volje razlikoval od drugih, ki da so opremljeni z enako ali zadostno milostjo za vero in spreobrnjenje (kar podpira domišljava Pelagijeva herezija), temveč jo moramo v celoti pripisati Bogu; on daje tistim, ki jih je od večnosti izvolil v Kristusu, vero in spokorjenje, rešuje pa jih tudi moči teme in jih prestavlja v kraljestvo svojega lastnega Sina, da bi mogli izkazovati hvalo njemu, ki jih je poklical iz teme v svojo čudovito luč, in da se ne bi hvalili v sebi, temveč v Gospodu, kot nam na različnih mestih izpričujejo apostoli.

Razen tega, ko Bog v izvoljenih izvršuje svojo voljo, oziroma v njih izvaja resnično spreobrnjenje, ne dela le tega, da se jim od zunaj oznanja evangelij in njihov razum silno razsvetljuje po Svetem Duhu, da bi mogli prav razumeti in razločevati stvari, ki so od Božjega Duha, ampak prešinja z učinkovanjem istega oživljajočega Duha najbolj skrite kotičke človekove notranjosti; odpira zaprta in mehča zakrknjena srca ter obrezuje, kar je neobrezanega, v voljo vliva nova svojstva in jo preobraža iz mrtve v živo, iz hudobne v dobro, iz nevoljne v voljno, iz trmaste v poslušno. On jo spodbuja in krepi, da bi mogla, kakor dobro drevo, prinašati sadove dobrih del.

To je preporod, ki ga Pismo tako visoko proslavlja, in ki označuje novo stvarjenje: vstajenje od mrtvih, oživljanje, ki ga Bog v nas izvaja brez naše pomoči. Toda ta se na noben način ne zgodi samo z zunanjim oznanjevanjem evangelija, z moralnim prepričevanjem, ali na način, da ko Bog opravi svoj del, še vedno ostane v moči človeka, ali se bo prerodil ali ne, ali se bo spreobrnil ali pa ostal nespreobrnjen, ampak je to očitno Božje delo, ki je nadvse močno, a hkrati prijetno, čudovito, skrivnostno in neizrekljivo; kot pravi Pismo, ki ga je navdihnil Začetnik tega dela, ni po svoji učinkovitosti nič manjše od stvarjenja ali vstajenja od mrtvih. Zato so vsi tisti, v srcu katerih deluje Bog na tak čudovit način, zagotovo, zanesljivo in učinkovito prerojeni in dejansko verujejo. Potem tako prenovljena volja ni le od Boga spodbujena in deležna njegovega vpliva, ampak postane pod njegovim vplivom sama dejavna. Zato je človeku upravičeno rečeno, naj veruje in se spokori v moči prejete milosti.

V tem življenju verniki ne morejo popolnoma doumeti načina tega delovanja. Toda oni so vseeno zadovoljni s tem, da vedo in izkušajo, da po Božji milosti s srcem verujejo in ljubijo svojega Odrešenika.

Torej je vera Božji dar, pa ne zato, ker jo Bog podari človekovi volji, temveč, ker jo on podeli, vdahne in vlije v človeka; pa tudi ne zato, ker bi Bog vdahnil le moč za verovanje in nato čakal na pristanek (oziroma dejanje vere po volji človeka), temveč zato, ker on, ki dela v človeku takó voljo kot delovanje in resnično dela vse stvari v vseh, udejanja v človeku takó voljo za verovanje kot samo dejanje vere.

Te milosti Bog nikomur ne dolguje. Kaj bi sploh lahko dolgoval nekomu, da bi mu povrnil, ko pa mu ta ni zmožen ničesar dati? Kaj bi lahko Bog dolgoval nekomu, ki nima nič svojega, razen greha in laži? Kdorkoli torej prejme to milost, dolguje in daje večno zahvalo edinemu Bogu. Kdorkoli pa milosti ni prejel, je morda popolnoma brezbrižen glede duhovnih stvari in je zadovoljen s tistim, kar ima, ali pa se v zavetju varljive varnosti hvali, da ima tisto, česar dejansko nima. Glede tistih, ki na zunaj izpovedujejo vero in kažejo v življenju poboljšanje, pa sodimo in po apostolskem zgledu govorimo najboljše, kajti, skrivnosti srca so nam neznane. Za tiste pa, ki še niso bili poklicani, molimo k Bogu, ki kliče stvari, ki jih še ni, kakor da so. Pri tem na noben način ne smemo biti do njih ošabni, kot da je naša zasluga, če se od njih razlikujemo.

Res je, da človek po padcu ni nehal biti človek, opremljen z umom in voljo, pa tudi greh, ki je prežel ves človeški rod, mu ni odvzel človeške narave, ampak ga je pokvaril in duhovno umoril. Enako tudi božanska milost prerojenja ne deluje v ljudeh, kot na kakšne hlode in klade, niti ne odvzema volje in njenih lastnosti niti ne zganja nasilja nad voljo, ampak duhovno oživlja, zdravi, popravlja ter jo z močjo, a obenem s prijaznostjo obrača, tako, da je tam, kjer sta nekoč imela popolno oblast upornost in nasprotovanje mesa, sedaj zavladala voljna in iskrena poslušnost Duha, iz česar se sestojita resnični in duhovni preporod ter svoboda naše volje. Če čudoviti Začetnik vsega dobrega ne deluje v nas na tak način, potem ni upanja, da bi se lahko človek dvignil iz padca preko svobodne volje, zaradi katere je takrat, ko je bil še pokonci, strmoglavil v propad.

Kakor tisto nadvse silno delovanje, po katerem Bog ustvarja in vzdržuje naše naravno življenje, ne izključuje, temveč zahteva uporabo sredstev, preko katerih želi Bog v svoji neskončni modrosti in dobroti izvajati svojo moč, enako nadnaravno Božje delovanje, s katerim nas on prenavlja, nikakor ne izključuje, niti ne spodkopava uporabe evangelija, ki ga je nadvse modri Bog določil za seme preporoda in za hrano duše. Zato so apostoli in učitelji, ki so le-te nasledili, pobožno poučevali ljudstvo glede te Božje milosti, Bogu v slavo in v ponižanje sleherne ošabnosti. Pri tem pa, skladno z opomini evangelija, nikakor niso opuščali vzdrževanja Božjega ljudstva s pomočjo Besede, zakramentov in vzgoje. Tako si tudi danes tisti, ki poučujejo ali so poučevani v cerkvi, ne smejo drzniti, da bi skušali Boga na način, da bi ločevali tisto, kar je on tesno združil po svoji volji. Milost se namreč podeljuje preko svarjenja; bolj ko smo, torej, pripravljeni opravljati svojo dolžnost, sijajnejši bo Božji blagoslov, ki deluje v nas, njegovo delo pa bo najlepše napredovalo. Bogu edinemu pa dolgujemo vso slavo, tako zavoljo sredstev, kot zavoljo njihovega zveličavnega sadu in učinkovitosti. Amen

Ki učijo, da ni prav, če rečemo, da že sam izvirni greh zadostuje za pogubitev celotnega človeškega rodu, oziroma, da zasluži časno in večno kazen.

Ti so v nasprotju z apostolom, ki pravi: »Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rim 5,12) In na drugem mestu: »[S]odba, je prišla iz enega v pogubljenje.« (Rim 5,16 CHR) Drugje pa pravi: »[P]lačilo za greh je smrt.« (Rim 6,23 CHR)

Ki učijo, da ni mogoče, da bi duhovni darovi ali dobre lastnosti in kreposti, kot so dobrota, svetost in pravičnost, ob stvarjenju prebivale v človekovi volji, zaradi česar ob padcu tudi niso mogle biti ločene od nje.

To je v nasprotju z opisom Božje podobe, ki ga je dal apostol v Pismu Efežanom 4,24, kjer jo povezuje s pravičnostjo in svetostjo, ki docela pripadata volji.

Ki učijo, da duhovni darovi zaradi duhovne smrti niso ločeni od človekove volje, saj volja nikoli ni bila popačena, ampak le ovirana zaradi zaslepljenosti uma in zmedenih čustev; ko pa so ovire odstranjene, je volja svobodna, da lahko udejanja svoje prirojene sposobnosti: To pomeni, da je volja sama po sebi zmožna hoteti in izbirati, ali pa ne hoteti in ne izbirati vse, karkoli ji je ponujeno.

To je novotarija in zmota, ki hoče povzdigniti moč svobodne volje in je v nasprotju s prerokovo izjavo: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jer 17,9 CHR) Nasprotuje pa tudi besedam apostola: »Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi.« (Ef 2,3)

Ki učijo, da neprerojen človek ni resnično in dobesedno mrtev v grehu, niti brez vsakršne moči za duhovno dobro, ampak je lahko celo lačen in žejen pravičnosti in življenja ter zmožen darovati daritev potrtega in pobitega duha, ki ugaja Bogu.

Ti so v nasprotju z jasnim pričevanjem Pisma: »Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov.« (Ef 2,1.5) Drugje pa pravi: »[V]se mišljenje in hotenje njegovega srca [je] ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5. 8,21) In še nekaj: biti lačen in žejen pravičnosti po rešitvi iz bede in darovati Bogu daritev potrtega srca, je lastno le prerojenim in tistim, ki jih Pismo nagovarja z »Blagor.« (cf. Ps 51,10.19 CHR. Mt 5,6)

Ki učijo, da zmore pokvarjeni in naravni človek še vedno uporabljati občo milost (pod katero razumejo naravno luč), oziroma darove, ki naj bi jih obdržal po padcu, tako da lahko, če jih prav uporablja, postopoma pridobi evangeljsko ali zveličavno milost in zveličanje samo. Na ta način naj bi bil Bog s svoje strani pripravljen razodeti Kristusa vsem ljudem, saj naj bi dal vsem zadostna in učinkovita sredstva, potrebna za razodetje Kristusa, vero in spokorjenje.

Toda, tako izkustvo vseh časov, kot Sveto pismo pričujeta, da to ni res: »Jakobu sporoča svoje besede, Izraelu svoje zakone in sodbe. Ni storil tako nobenemu narodu; njegovih sodb niso spoznali.« (Ps 147,19.20) »V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.« (Apd 14,16) Oziroma: »Potovali so [Pavel in spremljevalci, op. prev.] skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji. Ko so prišli do Mízije, so poskušali priti v Bitinijo, toda Jezusov Duh jim tega ni dovolil.« (Apd 16,6.7)

Ki učijo, da pravem človekovem spreobrnjenju ni mogoče, da bi Bog v človekovo voljo vsadil nova svojstva, sposobnosti ali darove, zaradi česar vera, po kateri smo se spreobrnili in zaradi katere se imenujemo verniki, ni svojstvo ali dar, ki bi ga vsadil Bog, ampak le človekovo dejanje, zaradi česar ji ne moremo reči dar, razen če upoštevamo moč, ki je potrebna za dosego vere.

To je v nasprotju s Svetim pismom, ki trdi, da Bog vsaja v naša srca nova svojstva vere, poslušnosti in zavedanja njegove ljubezni: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal.« (Jer 31,33b) In: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji. Razlil bom svojega duha na tvoj zarod in svoj blagoslov na tvoje potomce.« (Iz 44,3) In: »Božja ljubezen [je, op. prev.] izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5) To je tudi v nasprotju s stalno prakso cerkve, ki moli z besedami preroka: »Obrni me nazaj, da se spreobrnem.« (Jer 31,18b)

Ki učijo, da ni milost, po kateri smo spreobrnjeni k Bogu nič drugega kot ljubeznivo prepričevanje, oziroma, kot pojasnjujejo drugi, najplemenitejši način delovanja v človekovem spreobrnjenju, in da je način, ki se sestoji iz prepričevanja najbolj skladen s človekovo naravo; zato naj ne bi bilo razloga, da ne bi že sama moralna milost zadoščala, da spremeni naravnega človeka v duhovnega, in da Bog ne pripravi volje k pristanku drugače kot z moralnimi sredstvi; učinkovitost tega božanskega delovanja, ki presega satanovo delovanje, se sestoji iz tega, da Bog obljublja večne, satan pa le časne dobrine.

To je čisto pelagijanstvo in v nasprotju s celotnim Pismom, ki poleg tega oznanja še drugi in daleč učinkovitejši božanski način delovanja Svetega Duha pri spreobrnjenju človeka: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce.« (Ez 36,26)

Ki učijo, da Bog pri prerojenju človeka ne uporablja takih sredstev svoje vsemogočnosti, ki bi učinkovito in zanesljivo usmerila človekovo voljo k veri in spreobrnjenju, ampak da se more človek kljub vsem izvršenim milostnim dejanjem, ki jih je Bog uporabil za spreobrnjenje človeka, še vedno upreti Bogu, ko ga le-ta namerava in hoče preroditi in Svetemu Duhu; in da človek pogosto tako kljubuje, da popolnoma prepreči svoje prerojenje, torej naj bi imel človek v sebi moč, da lahko izbira, ali se hoče preroditi ali ne.

Toda, to ni nič manj kot zanikanje učinkovitosti Božje milosti pri našem spreobrnjenju in pripisovanje dela vsemogočnega Boga človekovi volji, kar nasprotuje nauku apostola, ki uči: »[V]erujemo po dejavnosti njegove silne moči«. (Ef 1,19b) In drugje: »[D]a bi … Bog … izpolnil vso namero dobrote in delo vere v môči.« (2 Tes 1,11 CHR) In: »Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo.« (2 Pt 1,3)

Ki učijo, da sta milost in svobodna volja delna vzroka, ki skupaj povzročita začetek spreobrnjenja, in da milost v redu vzročnosti ni pred delovanjem volje, kar pomeni, da Bog človekovi volji ne pomaga učinkovito k spreobrnjenju, dokler se sama človekova volja ne zgane in odloči, da to stori.

Stara cerkev je z besedami apostola že davno nazaj obsodila ta nauk pelagijancev: »Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.« (Rim 9,16) In podobno: »Kdo ti namreč more dati prednost? Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7) In: »Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje.« (Flp 2,13)

Peto poglavje:

O stanovitnosti svetih

Kogar v skladu s svojim načrtom pokliče Bog v občestvo svojega Sina Jezusa Kristusa in ga prerodi po Svetem Duhu, tega tudi odreši gospostva greha in suženjstva grehu, a ga v tem življenju ne osvobodi mesenosti in grešnega telesa.

Zato vsak dan iz slabosti poganjajo grehi in zato se najboljših dejanj svetih prijemajo madeži, kar daje svetim nenehno priložnost, da se ponižajo pred Bogom in hitijo v zavetje križanega Kristusa, da bi z Duhom molitve in s svetimi ter pobožnimi vajami vse bolj mrtvili svojo mesenost in hrepeneli po popolnosti kot cilju, dokler ne bodo, rešeni tega umrljivega telesa, skupaj z Božjim Jagnjetom zakraljevali v nebesih.

Zaradi teh ostankov greha, ki še naprej bivajo v nas in zaradi napadov sveta in satana, spreobrnjeni ne bi mogli vztrajati v milosti, če bi bili prepuščeni svojim lastni močem. Toda Bog je zvest in jih usmiljeno krepi v milosti, ki jim jo je svoj čas podelil ter jih s svojo močjo v njej ohranja vse do konca.

Čeprav je Božja moč, ki krepi in ohranja resnične vernike v milosti, prevelika, da bi jo mogla premagati mesenost, Bog vseeno ne deluje in ne vpliva vedno na spreobrnjene v tolikšni meri, da se ti ne bi mogli v določenih trenutkih po svoji krivdi odvrniti od vodstva milosti, zaradi česar jih lahko mesena poželenja zapeljejo v tolikšni meri, da jim popustijo. Zato morajo oni sami nenehno bedeti in moliti, da jih ne bi zapeljala skušnjava. Če ne delajo tega, potem ni le možno, da jih mesenost, svet in satan zavedejo v težke in ostudne grehe, ampak se včasih na osnovi pravične Božje privolitve celo res odvrnejo. Na to nam kažejo obžalovanja vredni primeri padca Davida, Petra in drugih svetih, ki so opisani v Svetem pismu.

S takšnimi velikimi grehi, seveda, močno žalijo Boga, si nakopavajo smrtno krivdo, žalostijo Svetega Duha, prekinjajo tok vere, njihova vest je bridko ranjena, včasih pa izgubijo občutek za milost, kar traja, dokler se ne vrnejo na pravično pot iskrenega spokorjenja, nad njimi pa znova zasije Božje bratsko obličje.

Zatorej Bog, ki je bogat v usmiljenju, zavoljo svojega nespremenljivega načrta izvolitve, ne odtegne Svetega Duha od svojega lastnega ljudstva, kljub njegovim žalostnim padcem; niti ne dovoli svojim, da bi zašli tako daleč, da bi izgubili milost posinovljenja in zapravili stanje opravičenosti, oziroma grešili za smrt, ali proti Svetemu Duhu, ter da bi, zapuščeni od Svetega Duha, padli v večno pogubljenje.

V njih ob teh padcih še najprej ohranja svoje lastno neumrljivo seme, iz katerega so prerojeni, da ne propade, oziroma ne pade ven; nato pa jih s svojo Besedo in Duhom zanesljivo in učinkovito prenavlja k spokorjenju, da bi pred Bogom iskreno obžalovali storjene grehe in si po veri s skesanimi srci želeli odpuščanje v Srednikovi krvi in ga tudi dosegli ter ob spravi z njim znova začutili Božjo naklonjenost, in da bi po veri častili njegovo usmiljenje ter tako v strahu in trepetu udejanjali svoje lastno odrešenje.

Iz tega sledi, da pri tem, ko niti ne odpadejo popolnoma od vere in milosti niti ne ostanejo v svojem padcu in ne propadejo, ne gre za posledico njihovih zaslug, niti njihove moči, ampak za Božje brezplačno usmiljenje. Vse to bi se nedvomno zgodilo, a je z ozirom na Boga popolnoma nemogoče, kajti njegov načrt se ne more spremeniti, njegova obljuba ne more ostati neizpolnjena, njegov klic, v skladu z njegovim načrtom ne more biti preklican; Kristusovo zasluženje, priprošnja in varstvo ne morejo biti brez učinka; enako ne more biti uničeno ali izbrisano zapečatenje s Svetim Duhom.

V zvezi z omenjenim varovanjem izvoljenih za zveličanje in s stanovitnostjo svetih še to: pravi verniki morejo biti in tudi so v to prepričani, skladno z mero svoje vere, po kateri zanesljivo verujejo, da so, in da bodo za vedno ostali pravi in živi udje cerkve, ter da imajo odpuščanje grehov ter večno življenje.

Ta gotovost ne izhaja iz nobenega posebnega razodetja, ki bi bilo poleg Božje besede ali izven nje, ampak izvira iz vere v Božje obljube, ki jih je Bog, nam v okrepitev, nadvse obilno razodel v svoji Besedi, iz pričevanja Svetega Duha, ki skupaj z našim duhom pričuje, da smo Božji otroci in dediči (cf. Rim 8,16) in končno iz iskrene ter svete skrbi za dobro vest in dobra dela. Če so izvoljeni na tem svetu prikrajšani za to trdno tolažbo, da bodo na koncu dosegli zmago in za zanesljiv predujem večne slave, potem so najbolj bedni od vseh ljudi.

Pismo pa medtem pričuje, da se morajo verniki v tem življenju boriti z različnimi mesenimi dvomi, in da se zaradi bridkih skušnjav, katerim so podvrženi, ne zavedajo vedno polnega jamstva vere in gotovosti stanovitnosti. Toda Bog, Oče vsake tolažbe, ne dopušča, da bi bili skušani preko njihovih zmožnosti, ampak naredi tudi izhod iz skušnjave, da bi jo mogli prenesti (cf. 1 Kor 10,13) in jih po Svetem Duhu znova prebudi s tolažilno gotovostjo glede stanovitnosti.

Omenjena gotovost dokončne stanovitnosti pa je zelo daleč od vzbujanja duha ponosa v verniku, ali dajanja mesene varnosti, temveč je, nasprotno od povedanega, resnični vir ponižnosti, otroške spoštljivosti, prave pobožnosti, potrpežljivosti v vseh stiskah, gorečih molitev, vztrajnosti v trpljenju in v izpovedovanju resnice, pa tudi v trdnem veselju v Bogu, tako da je razmislek o tej blagodati spodbuda za resno in nenehno izražanje hvaležnosti ter opravljanje dobrih del, kar dokazujejo primeri iz Pisma in zgledi svetih.

Celo v tistih, ki so bili dvignjeni iz padca, obnovljeno zaupanje ali stanovitnost ne povzroči nebrzdanosti ali škode pobožnosti, temveč jih naredi mnogo skrbnejše, da se držijo Gospodovih potov, katera je On pripravil, da bi tisti, ki po njih hodijo, obdržali gotovost stanovitnosti. Če pa bi zlorabili njegovo očetovsko dobroto, bi Bog svoje milostno obličje (ki je za pobožnega dragocenejše od življenja, njegova odsotnost pa bridkejša od smrti) obrnil proč od njih, kar bi nakopalo bridke bolečine njihovi vesti.

In kakor je Bogu ugajalo, da z oznanjevanjem evangelija začne v nas delo svoje milosti, tako ga tudi varuje, nadaljuje in izpopolnjuje s poslušanjem, branjem, premišljevanjem, opomini, svarili in obljubami evangelija, pa tudi s prejemanjem zakramentov.

Ta nauk, ki se nanaša na stanovitnost svetih in vernikov in na gotovost le-te, ki ga je Bog v slavo svojega lastnega imena in zavoljo tolažbe pobožnih duš, nadvse obilno razodel v svoji Besedi in ga vtisnil v srca svojih vernih, je nedoumljiv za meseni um, osovražen od satana, zasmehovan od sveta, nevešči in hinavci si ga prilaščajo, da bi ga zlorabili, zablodeli duhovi pa mu nasprotujejo. Toda Kristusova nevesta ga je vedno ljubila kot zaklad neizmerne vrednosti in ga neomajno branila. Bog, zoper katerega ne pomaga noben načrt, in ki ga ne premaga nobena sila, bo poskrbel, da bo tako tudi nadaljevala. Temu Bogu, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, bodi čast in slava vekomaj. Amen.

Ki učijo, da stanovitnost resnično vernih ni posledica izvolitve, oziroma Božji dar, pridobljen s Kristusovo smrtjo, ampak novozavezni pogoj, ki ga (kot pravijo) mora pred svojo dokončno izvolitvijo izpolniti človek s svojo svobodno voljo.

Toda Sveto pismo pričuje, da izhaja stanovitnost iz izvolitve, in da je dana izvoljenim na temelju Kristusove smrti, njegovega vstajenja in sredništva: »[I]zbira je to dosegla; drugi so se pa zakrknili.« (Rim 11,7 CHR) Enako pravi: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« (Rim 8,32-35)

Ki učijo, da Bog res priskrbi vernemu človeku zadostno moč za stanovitnost, in da jo je v njem tudi pripravljen ohraniti, če (človek) izpolnjuje svojo dolžnost; toda, ko so vse stvari, katere so potrebne za vztrajanje v veri, in ki jih hoče Bog uporabiti za ohranitev vere, pripravljene za delovanje, je to, ali bo človek stanoviten ali ne, vselej odvisno od svobodne izbire volje.

Ta pogled je očitno pelagijanski; ko skuša napraviti ljudi svobodne, jih naredi svetoskrunske, kar je nasprotno od neprelomljene skladnosti evangeljskega nauka, ki jemlje človeku vsak razlog za ponašanje in pripisuje hvalo za to blagodat edino Božji milosti. Nasprotuje pa tudi apostolu, ki pravi: »On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (1 Kor 1,8)

Ki učijo, da lahko resnični in prerojeni verniki popolnoma in dokončno odpadejo od opravičujoče vere in enako od milosti ter odrešenosti, ter da tudi pogostoma odpadejo in so zato za vedno pogubljeni.

To pojmovanje napravlja milost, opravičenje, preporod in neprestano Kristusovo varstvo za neučinkovito. To pa je v nasprotju z izrecnimi besedami apostola Pavla: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo,« (Rim 5,8.9) in v nasprotju z apostolom Janezom: »Kdor je rojen iz Boga, ne ravna grešno, saj v njem ostaja njegovo seme. Ne more grešiti, ker je rojen iz Boga,« (1 Jn 3,9) pa tudi v nasprotju z Jezusom Kristusom: »Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.« (Jn 10,28.29)

Ki učijo, da pravi in prerojeni verniki morejo grešiti za smrt ali proti Svetemu Duhu.

Sam apostol Janez, v petem poglavju svojega prvega pisma, vv. 16 in 17, kjer govori o tistih, ki grešijo za smrt in nasprotuje, da bi se zanje molilo, dodaja v 18. vrstici: »Vemo, da nihče, ki je rojen iz Boga, ne greši, ampak ga iz Boga rojeni varuje in hudič se ga ne dotakne.« (1 Jn 5,18)

Ki učijo, da v tem brez posebnega razodetja ni moč imeti gotovosti prihodnje stanovitnosti v tem življenju.

S tem naukom namreč resničnim vernikom jemljejo trdno tolažbo in ponovno uvajajo dvom papežnikov. Sveto pismo resnično nenehno izpeljujejo to gotovost, a ne iz posebnega ali izrednega razodetja, ampak iz znamenj, ki so lastna Božjim sinovom ter iz nespremenljivih Božjih obljub. Apostol Pavel posebej pravi: »… ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8,39) Janez pa pravi: »Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.« (1 Jn 3,24)

Ki učijo, da je nauk o gotovosti glede stanovitnosti in zveličanja, po svojem značaju in naravi, »blazina za mesenost« in kvaren za pobožnost, krepostno življenje, molitve in druga sveta opravila, in da je vanj hvalevredno sumiti.

To kaže, da ne poznajo moči Božje milosti in delovanja Svetega Duha, ki biva v nas. Nasprotujejo tudi apostolu Janezu, ki v svojem prvem pismu izrecno uči ravno nasprotno: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist.« (1 Jn 3,2.3) Če pogledamo še naprej, je to v nasprotju z zgledom svetih, tako iz Stare, kot iz Nove zaveze; ker so bili prepričani v svojo stanovitnost in zveličanje, so vztrajali v molitvah in drugih pobožnih vajah.

Ki učijo, da se vera tistih, ki nekaj časa verujejo, ne razlikuje od opravičujoče in zveličavne vere drugače, kot glede trajanja.

Sam Kristus pa v Mt 13,20, Lk 18,13 in na drugih mestih izrecno poudarja (poleg razlike glede trajanja) trojno razliko med tistimi, ki verujejo le nekaj časa in resničnimi verniki, ko pove, da prejmejo prvi seme v kamnita tla, drugi pa v dobro prst ali srce, da so prvi brez korenine, drugi pa imajo močno korenino, da prvi ne prinašajo sadov, drugi pa jih zvesto in vztrajno prinašajo v različnih količinah.

Ki učijo, da ni absurdno, da lahko nekdo izgubi svoje prvo prerojenje in se spet vnovič in celo večkrat nanovo rodi.

Ti zanikajo nauk o nepropadljivosti Božjega semena, s katerim smo bili nanovo rojeni, kar je v nasprotju z apostolom Petrom: »[N]iste bili prerojeni iz propadljivega, temveč iz nepropadljivega semena.« (1 Pt 1,23)

Ki učijo, da ni Kristus nikdar molil za zanesljivo stanovitnost vernih v veri.

Ti so v nasprotju s samim Kristusom, ki pravi: »Jaz pa sem molil zate [Simon], da ne opeša tvoja vera,« (Lk 22,32) pa tudi z evangelistom Janezom, ki nam razglaša, da Kristus ni molil le za apostole, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.« (Jn 17,11.15.20)

To je torej jasna, preprosta in zanesljiva razlaga pravovernega nauka, nanašajoča se na pet členov, ki so povzročili razpor v belgijskih cerkvah in obenem zavrnitev tistih zmot, ki so v njih nekaj časa povzročale težave. Sinoda meni, da ta nauk izhaja iz Božje besede, in da je skladen z veroizpovedmi reformiranih cerkva. Iz tega je jasno razvidno, da so nekateri, ki se jim to nikakor ni spodobilo, izvršili nasilje nad vso resnico, enakostjo in ljubeznijo, hoteč prepričati javnost:

»Da vodijo nauk reformiranih cerkva, ki se nanaša na vnaprejšnjo določitev in z njim povezane točke, po svojem duhu in neizogibni težnji, misli ljudi proč od vsakršne pobožnosti in vere; da je ta nauk udobna blazina za meso in hudiča ter satanova trdnjava, kjer leži in vsem nastavlja pasti in veliko ljudi rani, mnoge pa smrtno prebode s puščicami obupa in lažne varnosti; da napravlja ta nauk Boga za povzročitelja greha, nepravičnega, trinoškega in hinavskega; da ne gre pri tem nauku za nič drugega kot za vrinjeni stoicizem, maniheizem, libertinizem in islamizem; da ustvarja pri ljudeh meseno varnost, saj jih prepričuje, da ne more nobena stvar ovirati odrešitve izvoljenih, zato jim pušča, da živijo, kakor jim ugaja, zaradi česar smejo brez strahu zagrešiti katerokoli vrsto najhujših zločinov, po drugi strani pa ne pripomore k odrešenju zavrženih nobena poslušnost, četudi bi opravljali dela svetnikov; da ta nauk uči, da je Bog s čisto poljubnim dejanjem svoje volje in brez najmanjšega upoštevanja greha, večji del sveta določil za večno pogubljenje in ga ustvaril za ta namen; da je enako, kot je izvolitev vir in vzrok za vero in dobra dela, obsodba na pogubljenje vir in vzrok nevere in brezbožnosti; da so mnogi otroci vernih brez krivde odtrgani od materinih prsi in trinoško pahnjeni v pekel, tako da jim niti krst niti molitve cerkve ob njihovem krstu ne morejo koristiti,« in še mnogo podobnega, česar reformirane cerkve, ne le da ne priznavajo, ampak iz dna duše z gnusom zavračajo.

Zatorej ta sinoda v Dordrechtu, v Gospodovem imenu zaklinja vse, kateri pobožno kličejo Gospodovo ime, da presodijo vero reformiranih cerkva, pa ne na temelju obrekovanj, ki se z vseh strani dvigajo proti njej, niti na temelju osebnih stališč nekaterih starejših in novejših učiteljev, ki so večkrat nepošteno ali popačeno citirani, ali pa tako, da je prvotni pomen citatov sprevrnjen, temveč na temelju javnih izpovedi cerkva in iz izjave o pravovernem nauku, potrjenem z enoglasnim strinjanjem vseh in vsakega člana celotne sinode. Sinoda nadalje svari obrekovalce, da premislijo o strašni Božji sodbi, ki jih čaka zaradi krivega pričevanja zoper izpovedi vere mnogih cerkva, zavoljo vzbujanja slabe vesti pri slabotnih in prizadevanja, da bi resnične vernike osumili pred družbo.

Sinoda na koncu opominja vse brate v službi Kristusovega evangelija, da pobožno in spoštljivo postopajo s tem naukom, tako v šolah, kot v cerkvah; z ustno in pisno besedo naj ga poučujejo v slavo Božjega Imena, za sveto življenje in za tolažbo trpečih duš. Njihovo mišljenje in govorjenje se mora, skladno z analogijo vere, ujemati s Svetim pismom. Vzdržati se morajo izražanja vsega, kar presega meje pristnega pomena Svetega pisma, s čimer bi dobili predrzni sofisti ustrezno priložnost za kak silovit napad ali celo za sramotenje nauka reformiranih cerkva.

Naj nas Jezus Kristus, Božji Sin, ki daje, sedeč na Očetovi desnici, darove ljudem, posvečuje v resnici, prinaša naj resnico tistim, ki so v zmoti, zapre naj usta obrekovalcev zdravega nauka in naj navda slehernega služabnika svoje Besede z duhom modrosti in razločevanja, da bo vsak njegov govor naravnan na Božjo slavo in k izgrajevanju tistih, ki ga poslušajo. AMEN.